cvetnice (Anthophyta, Spermatophyta), semenke, skupina najvišje razvitih rastlin; zanje sta značilna cvet in razvoj semen. Pododdelka: golosemenke in kritosemenke.
Kratek pregled: cvetnice Cvetnice ali semenke so razvile razmnoževalne organe v obliki pisanih, dišečih in pogosto zapletenih cvetov. Cvetovi vabijo z barvami in vonjem žuželke ter druge obiskovalce, ki cvet oprašijo, kar je pogoj za oploditev semenske zasnove. Oprašitev pri kritosemenkah pomeni pasivni prenos cvetnega prahu med cvetovi rastlin iste vrste, in sicer s prašnikov (moški del cveta) na brazdo pestiča (ženski del cveta); pri golosemenkah se prenaša cvetni prah neposredno na semensko zasnovo. Razlikujemo samooprašitev, ki je možna le pri dvospolnih cvetovih (moški in ženski spolni organi so v istem cvetu) in običajnejšo navzkrižno oprašitev med različnimi cvetovi. Cvetni prah lahko prenaša veter (npr. pri mnogih drevesih), bolj učinkovito pa je usmerjeno opraševanje z živalmi. Najbolj opazni del cveta so navadno cvetni listi. Navznoter jim sledijo prašniki, sestavljeni iz prašnic in prašnične niti. V prašnicah so drobna pelodna zrna (cvetni prah). V sredini cveta je pestič, sestavljen iz trebušaste plodnice, vratu in brazde. Iz zrele prašnice se sprostijo pelodna zrna. Žuželka jih prenaša na brazdo drugega cveta iste vrste. Če je pelodno zrno na pravi brazdi, požene pelodno cev, skozi katero prodirata dve moški spolni celici skozi vrat pestiča do plodnice, kjer je jajčna celica. Ena od moških spolnih celic se združi z jajčno; po oploditvi nastane kalček (zarodek), ki se pozneje lahko razvije v novo rastlino. Druga moška spolna celica sodeluje pri nastajanju hranilnih snovi za zarodek. Poleg žuželk lahko oprašujejo cvetove tudi ptiči ali mali sesalci, ki se prehranjujejo z medičino, pelodom ali plodovi. Mnogokrat se pri tem pokaže medsebojna odvisnost (sožitje) med rastlinami in živalmi. V Avstraliji npr. papige in skobčevke iščejo v krošnjah evkaliptovih dreves plodove in semena, pri tem stresajo iz cvetov pelod, ki se nabere na perju ali jeziku. Ptiči ga nato prenesejo na drugo rastlino. Medarji z dolgimi in ukrivljenimi kljuni ter rilčasti vrečar z ozkim smrčkom in dolgim jezikom zlahka dosežejo bogate zaloge nektarja v cvetovih banksije. Druge živali, kot polhi vrečarji, prenašajo cvetni prah na kožuhu ali tipalnih brkih. Preprosti vrčasti cvetovi izločajo nektar na bazi cvetnih listov in jih žuželke z lahkoto oprašijo. Mnogi zapleteno zgrajeni cvetovi so se razvili zaradi vzajemnih prilagoditev med živaljo in rastlino. S specializacijo cveta se zožuje tudi izbor obiskovalcev. Če je npr. medičina samo na dnu dolge venčne cevi, za čebelo z debelim trupom in kratkim sesalom ni več dosegljiva. Poleg tega potrebujejo čebele in čmrlji za opraševanje na cvetu tudi primeren prostor za pristajanje. Nasprotno lahko metulji pred cvetom utripajo s krili in z dolgim rilcem kar med letom srkajo nektar. Pri kolibrijih, ki se hranijo z nektarjem, rastlinskimi sokovi in žuželkami v cvetovih, so se kljuni v evolucijskem razvoju prilagodili dolžini in obliki cvetov. Pri vetrocvetkah so cvetni listi pogosto majhni ali popolnoma manjkajo, tako da se cvetni prah z lahkoto stresa s prašnikov in raznaša z vetrom. Pri mnogih cvetovih, kot npr. pri kukavičevkah ali perunikah, kažejo žuželkam pot do medu različno obarvane risbe in vzorci (medoznaki). Kukavičevke imajo nadvse zapleteno opraševalno napravo. Žuželka prileti v cvet navadne kukavice s kijastim prašnikom (polinijem), ki se je prilepil na hrbet žuželke v drugem cvetu. Ko se prebija skozi ožine v cvetu, ostane prašnik na lepljivi brazdi. Cvetovi nekaterih orhidej so po obliki in barvi zelo podobni samicam opraševalcev, tako da samci žuželk skušajo oploditi cvet, misleč, da je samica (psevdokopulacija), pri tem pa ga oprašijo. Za cvet čmrljelikega mačjega ušesa je značilna trebušasta, žametno dlakava medena ustna. Cvet pegastega kačnika je prava past za mesarske muhe in hrošče mrharje. Ko se odpre tulec (spata), sledijo žuželke močnemu vonju po mrhovini, ki se širi z beta (spadix). Zdrsnejo v vrčast spodnji del, kjer oprašijo ženske cvetove, pot nazaj jim brani venec ščetin. Šele ko so zreli višje ležeči moški cvetovi, ovenejo ščetine, se povesijo in žuželke se lahko mimo prašnikov prebijejo na prostost. Poleg spolnega razmnoževanje se cvetnice razmnožujejo tudi nespolno. Možnih je več načinov: pri jagodnjaku iz plazečih stranskih poganjkov (živic), pri rogozu iz podzemnih poganjkov (korenike ali rizoma), pri luku iz zarodnih brstičev v socvetju. Avtor Siegrid Kroeber
Dostopnost