superfluidnost [latinsko], suprafluidnost, pojav, ki nastopi pri tekočem heliju (natančneje, njegovem izotopu 4He) pri temperaturi ok. 2,18 K in tlaku do 24 bar. Normalno tekoči helij (He I) se pri ohlajanju spremeni v superfluidni helij (He II). Črto, ki v faznem diagramu meji ti dve fazi, imenujemo λ-črta. Dvotekočinska teorija pravi, da tekoči helij pri teh temperaturah vsebuje obe modifikaciji. He II ima silno majhno viskoznost in zelo dobro toplotno prevodnost. Z veliko hitrostjo teče skozi najmanjše kapilare (npr. skozi stene normalnih steklenih posod) in polzi prek robov odprtih posod, v katerih je (Onnesov pojav). Periodična temperaturna nihanja se v njem širijo brez dušenja kot toplotni valovi, t. i. second sound. V naravi redkejši izotop 3He postane superfluiden šele pri temperaturi, nižji od 0,002 K (2 mK). Superfluidnost pojasnjujejo s kvantno statistiko.