hrast (Quercus), rod bukvovk; razširjen od Bližnjega vzhoda, v. Azije, Himalaje, Mehike do ZDA; v srednji Evropi so zastopane tri vrste, v j. Evropi uspeva več kot deset vrst hrastov, ki predvsem na vlažnih rastiščih oblikujejo velike sklenjene gozdove. V srednji Evropi rastejo poletni hrast ali dob (Quercus robur), listni peclji so kratki, plodni pa dolgi; zimski hrast ali graden (Quercus petraea), listni peclji so dolgi, plodovi sedeči; predvsem v j. in v. Evropi puhasti hrast ali puhavec (Quercus pubescens) s puhastimi dlakavimi (zlasti mladimi) listi. V Sloveniji je pogost še cer (Quercus cerris) z značilnimi globoko deljenimi listi, v z. Sloveniji, kjer je vpliv Sredozemskega morja, pa uspeva zimzeleni hrast, črničevje ali črnika (Quercus ilex). Nasajene so tudi nekatere, predvsem severnoameriške vrste (npr. rdeči hrast, Quercus ruber). Les je ne glede na vrsto venčasto porozen, ima rumenobelo beljavo in rumenkastorjavo črnjavo (ρ12–15 ≈ 670 kg/m3), cepek, trden, trd in trajen (črnjava). Enoredni trakovi se izmenjujejo z zelo masivnimi; ti so videti v vzdolžnem prerezu trakov kot bleščeča se, nekaj centimetrov visoka »zrcalca« (radialni ali »zrcalni« prerez!). Sušenje je težavno. Pogosto sta posledici sprememba barve in kolaps. Krčenje in nabrekanje zmerno. Hrastovina z ožjimi branikami je bolj homogena (»mila«), ker ima manj gostega kasnega lesa, zato je primerna za rezan furnir, pohištvo, rezljanje, struženje in za obdelavo sploh. Hrastovina s širšimi branikami je zaradi večjega deleža kasnega lesa gostejša in bolj trdna in zato primernejša za uporabo v gradbeništvu, parket, stopnice, tlak, mostove, vozila, tudi za sode. Uporabljali so jo tudi kot slikarsko podlago. Les cera je precej slabši od lesa doba in gradna. Plodovi hrasta (želod) so hrana za svinje. V lubju nekaterih sredozemskih vrst (zlasti plutovec) nastajajo debele plasti plute, ki jo gospodarsko izkoriščajo. Mnogi indoevropski narodi so hrast kultno častili kot simbol svobode in moči.
Dostopnost