zobje (dentes), trdni izrastki v ustih za držanje in žvečenje hrane, pri človeku tudi za oblikovanje glasov. Zobje vretenčarjev so podobni plakoidnim luskam (luske) morskih psov in skatov. Zobje so vsajeni v čeljusti, pri nižjih vretenčarjih pogosto tudi v kosti, ki obdajajo ustno votlino; glavni del zob je kostnini podobna snov (zobovina, dentinum), ki obdaja zobno votlino (cavum pulpae). Pri (ribah) hrustančnicah, plazilcih in sesalcih prekriva zobno krono (corona dentis) zobna sklenina (enamelum), pretežno iz apatita; zob lahko prekriva še dodatna plast kosti podobnega tkiva (caementum). Pri človeku pokriva cement le zobno korenino (radix dentis). Ta tiči v zobnici (alveola dentis) čeljustničnega odrastka in je pritrjena s koreninsko kožico ali pozobnico (periodontium), prepredeno s krvnimi in limfnimi žilami ter živčnimi vlakni; zobni vrat (collum dentis), kjer prehaja krona v korenino, obdaja dlesen (gingiva). V zobni votlini in koreninskem kanalu je zobni mozeg (pulpa), sestavljen iz veziva, žil in živcev. Sklenina se z leti obrablja (obrabljenost zob). Prosti dentin se pri zdravih zobeh ojači z nalaganjem mineralov, hkrati pa se v zobni votlini in koreninskem kanalu za okrepitev nalaga dentin. – Število, oblika in razvrstitev zob se razlikujejo glede na živalsko vrsto in način prehranjevanja (zobovje). Pri ptičih in želvah nadomesti zobe poroženela čeljust. V kljunu pravkar izleglih ptičev je t. i. jajčni zob. – Pri nevretenčarjih: hitinski zobje strgače pri mehkužcih; žvekalni zobje v želodcu potočnega raka; apneni zobje v ustni votlini morskega ježka.
Dostopnost