kartografija [latinsko-grško], nauk o grafičnem upodabljanju zemeljske površine (karta). Teoretična kartografija raziskuje oblikovne zasnove zemljevidov, praktična kartografija pa zajema zbiranje in urejanje podatkov, izdelavo in uporabo zemljevidov; vezni člen so teoretične in izkustvene metode kartografije. Je pomožna veda znanostim o Zemlji, kot so geodezija, fotogrametrija in geografija.
Zgodovina Prve karte (ostanki) ok. 3500 pr. n. š., prve meritve ok. 200 pr. n. š., prvi celoviti napotki za opisovanje (označitev koordinat; mreža) ok. 150 n. š. (Ptolemaj Klavdij); z evropskimi odkritji začetek atlasne kartografije (atlas, A. Ortelius, G. Mercator), z razvojem naravoslovja začetek natančnega prikazovanja površja (G. D. Cassini) in tematske kartografije (H. Berghaus). Zdaj številna nova področja uporabe: področno načrtovanje (kartografija načrtovanja), sredstva množičnega obveščanja (kartografija tiska), raziskovanje vesolja.
Dostopnost