panslavizem (vseslovanstvo), gibanje, ki je na podlagi stare zavesti o skupnem izvoru in jezikovni sorodnosti Slovanov nastalo med zahodno- in južnoslovanskimi izobraženci v prvi polovici 19. st.; prizadevalo si je za kulturno in politično povezovanje Slovanov (mdr. tudi zamisel o enotnem knjižnem jeziku; J. Kollár, M. Majar). V avstrijski monarhiji se je panslavizem kazal predvsem kot avstroslavizem (F. Palacký; slovanski kongres junija 1848 v Pragi); v drugi polovici 19. st. je panslavizem postal razmeroma popularen v določenih ruskih krogih (slovanofilstvo), ki so poudarjali pravoslavje in živost ruske tradicije v primerjavi z zahodnoevropsko kulturo; čeprav ruski režim ni podpiral slovanofilstva, je med pravoslavnimi Slovani na Balkanu uporabljal panslavistične krilatice za svoje politične cilje. Tudi med avstrijskimi Slovani se je širilo nekritično rusofilstvo. V začetku 20. st. se je razvil neoslavizem. Vrh je dosegel na slovanskem kongresu v Pragi (julija 1908). Po koncu prve svetovne vojne je panslavizem skoraj povsem zamrl; gibanje pa je v okviru svoje politike obnovil sovjetski režim (1941 v Moskvi ustanovljen vseslovanski komite, 1946 slovanski kongres v Beogradu) med drugo svetovno vojno, vendar je kmalu po vojni spet ugasnilo.
Dostopnost