elektronska glasba, zvok, ki v obliki električnih nihanj nastane v elektronskih vezjih, nato pa ga ojačanega zvočnik odda v prostor. Starejša vezja so vsebovala množico oscilatorjev, ki so z raznimi nelinearnimi vezji oblikovali ovojnico osnovnega signala, njemu pa prišteli višja harmonska nihanja, ki zvoku podelijo barvo. V novejših napravah uporabljajo hitre mikroprocesorje, ki sproti računajo ovojnico signala. Njihov digitalni izhod se pred ojačevanjem pretvori v analogno obliko. S takšnimi vezji je mogoče ustvariti poljuben zvok, npr. čiste sinusne tone, beli šum, poke, zvene, z digitalnim filtriranjem pa iz njega odstraniti neželene sestavine. Z vzorčniki oz. samplerji lahko posnamejo poljuben zvok in ga poljubno obdelajo, npr. spremenijo višino osnovnega tona, barvo, trajanje ali pa mu prištejejo druge zvočne sestavine, s čimer dosežejo najrazličnejše učinke. – Po drugi svetovni vojni je postala elektronska glasba del nove glasbe. Od elektronske glasbe je treba razlikovati konkretno glasbo (musique concrète), pri kateri posnemajo resnične (konkretne) šume in jih sestavijo na novo. – Predstavniki elektronske glasbe so: K.-B. Blomdahl, P. Boulez, J. Cage, E. Křenek, B. Maderna, O. Messiaen, L. Nono, K. Stockhausen. – V 30. letih so razvili veliko elektronskih glasbil, izmed njih še vedno izdelujejo čembalet, klavinet in novi Bechsteinov klavir; trenutno so najpomembnejše elektronske orgle in sintetizator.
Dostopnost