analitična filozofija, različni, iz kritike tradicionalne ontologije izpeljani neopozitivistični nastavki filozofije 20. st., posebej v Angliji (B. Russell, G. E. Moore, L. Wittgenstein), ki so s pojasnjevanjem »smisla stavkov« filozofijo pripeljali v analizo jezika. Analitičnim filozofom, ki se ukvarjajo s kritiko jezika, logiko, temelji znanosti in etiko, je skupno prepričanje o možni enopomenskosti jezika, zagotoviti pa jo poskušajo s tremi metodami: 1. z umetnim jezikom (B. Russell, R. Carnap), ki jasno oblikuje vprašanja klasične filozofije, jih razrešuje ali jih poskuša odpraviti; 2. z rekonstrukcijo funkcijskega načela jezika, s katerim mu sama ustvarja in ureja vsakdanjo enopomenskost (teorija govornega dejanja); 3. s primerjanjem in posredovanjem naravnega in umetnega jezika (L. Wittgenstein).
Dostopnost