francoska književnost, razvijala se je od konca 9. st. na območju frankovsko-normansko-burgundskega sveta z zlitjem keltsko-rimskih, germanskih in krščanskih prvin. Prvo pričevanje starofrancoskega jezika je politični dokument Strasbourška zaprisega (842). Najstarejše pesmi v starofrancoskem jeziku so cerkvene pesmi iz 10. in 11. st.: Pesem o sv. Evlaliji (881), Kristusov pasijon, Življenje sv. Leodegarja (sredina 11. st.). V 11. in 12. st. je nastala epska viteška pesnitev v obliki chansons de geste in dvorskega romana; chansons de geste slavijo junaška dejanja Karla Velikega in njegovih paladinov, najstarejša in najpomembnejša je Pesem o Rolandu (Chanson de Roland, ok. 1120), dvorski roman upodablja snov keltskih legend (Artur, Lancelot, Perceval, Tristan in Izolda), do razcveta ga je v drugi polovici 12. st. povzdignil Chrétien de Troyes. Iz keltsko-bretonske mitologije črpa tudi verzna novela (lai), najpomembnejša predstavnica je Marie de France. Okrepljeno meščanstvo je v prvi polovici 13. st. skovalo meščansko pesništvo v obliki surovo-realističnih burk (fabliaux) ter živalskih romanov (zgleden primer je Roman o Lisjaku, Roman de Renart) in alegorično-didaktičnega romana, katerega najpomembnejše pričevanje predstavlja Roman o Vrtnici (Roman de la Rose) Guillauma de Lorrisa in Jeana de Meunga. Iz liturgije se je v 12. st. razvila dramatika srednjega veka – z mirakli in misteriji: Adamova igra (Jeu d'Adam, 12. st.), Igra sv. Nikolaja (Le jeu de Saint Nicolas, 13. st.) J. Bodela, Mirakli Notre-Dama (14. st.), pasijon Arnoula Grébana Pasijonski misterij (Mystère de la Passion), v 15. st. se izoblikuje posvetna oblika alegoričnih, didaktičnih moralitet (Moralités), iz uvajanja satiričnih in komičnih prvin izhajajo burke (sotie, farsa). Starofrancoska lirika je v svojih začetkih ljudsko pesništvo (romanca, Pesem čipkaric/Chanson de toile, plesna pesem), v drugi polovici 12. st. se je po provansalskem zgledu razvila umetniška trubadurska lirika; najpomembnejši predstavnik politično-satirične in religiozne lirike 13. st. je Rutebeuf; lirika 14. in 15. st. je izoblikovala rondel, virelai in balado. Največji francoski pesnik srednjega veka je F. Villon. Francoska književnost renesančne dobe se je razvijala pod odločilnim vplivom humanizma. G. Boccaccio je zgled za Heptameron (1558/59) Margarete Angoulêmske; v središče francoske renesanse sodi F. Rabelais: v njegovem romanu Gargantua in Pantagruel se humanistična učenost druži s srednjeveškim fabuliranjem. Prvi renesančni lirik je C. Marot. Trajni vpliv na razvoj francoske lirike so z antičnim in italijanskim zgledom imeli humanistični pesniki plejade, predvsem P. de Ronsard in J. Du Bellay; s svojim pesništvom so želeli francoski jezik povzdigniti na raven klasičnega pesniškega jezika. Odločilni delež v francoski renesančni književnosti predstavljajo prevodi. Zgled je Amyotov prevod Plutarha. Znanstveno in miselno prozo sta ustvarila J. Calvin, ki je v francoščino prevedel svoje glavno delo Christianae religionis institutio (1541), in M. E. de Montaigne, pisec Esejev. Klasiko je po družbeno-politični strani pripravila krepitev absolutizma, po kulturni pa družbeno življenje na francoskem kraljevem dvoru in v literarnih salonih, poetika F. de Malherba in Jeana Chapelaina (1595–1674) ter težnja Académie française (ki jo je 1635 ustanovil kardinal A. J. Richelieu) k čistemu jeziku in izpopolnjenemu slogu. Klasično francosko tragedijo je ustvaril P. Corneille in izpopolnil J. Racine, klasično komedijo Molière, mojster basni je bil J. de La Fontaine; prvi klasični francoski in hkrati prvi psihološki roman Kneginja Klevska je napisala M.-M. de La Fayette. Moralistični aforizem je zasnoval F. VI. de La Rochefoucauld v Maksimah; vrh francoske moralistike je dosegel J. de La Bruyère z umetniškimi porteti Značajev. Mejnik v zgodovini francoske umetniške proze so spisi R. Descartesa in B. Pascala. Najpomembnejši predstavnik religiozne retorike je J. B. Bossuet. Pisemsko književnost je izpopolnila M. de Sévigné. Francoska književnost iz obdobja razsvetljenstva, empirizma in senzualizma 18. st. se je razvijala iz vere v razum, kar se kaže pretežno v filozofiji ter miselnem snovanju: odnos človeka do države, družbe in narave je postal prednostna tema. Ch. de S. Montesquieu je ustvaril – v imenu razuma in humanosti – s svojim glavnim delom Duh zakonov (De l'esprit des lois, 1748) veljavni in vplivni nauk o državi (evropsko in severnoameriško ustavno pravo). Enciklopedisti so pod vodstvom D. Diderota zasnovali za francosko razsvetljenstvo bistveno delo Enciklopedijo (1751–72). Predstavnik razsvetljenstva je Voltaire. J.-J. Rousseau je nasproti čaščenju razuma postavil moč čustva in tako postal predhodnik romantike. 19. st. je bilo v znamenju romantike. Njeno pot je utrl F. R. de Chateaubriand, osrednja osebnost in največji pesnik je bil V. Hugo. Poleg njega so pisali liriko še A. de Lamartine, M. Desbordes-Valmore, A. de Vigny in G. de Nerval, dramatiko A. de Musset, novele A. de Vigny in P. Mérimée. Proti čustveni, izpovedni poeziji romantike je nastajala neosebna, formalno določena, larpurlartistična lirika skupine parnasovcev, zasnovane 1866 (J.-M. de Hérédia, Ch. M. Leconte de Lisle, Th. Gautier). Sočasno z razcvetom romantike je nastajal realizem, ki je tedanjo družbo, njene oblike in zakone dojemal in objektivno predstavljal kot življenjsko silo. Izoblikoval se je v romanih Stendhala, H. de Balzaca in G. Flauberta. Stendhal je v kritično-psiholoških romanih predstavil Kronike svoje dobe; z analitičnim instinktom in kritičnim razumom je v romanih prikazoval duševna stanja svojih junakov, ki vplivajo na njihova dejanja. Balzac je v več zvezkov obsegajoči Človeški komediji (La comédie humaine, 1829–54) upodobil francosko družbo v obdobju revolucije, cesarstva in restavracije ter povzdignil roman do univerzalne umetniške oblike modernega življenja. Flaubert je svojo znanstveno naravnano umetnost postavil v službo natačne, minuciozne predstavitve resničnosti sodobnega vsakdana (Gospa Bovary, Madame Bovary, 1857). Delo teh klasikov francoskega romana predstavlja vrh francoske književnosti 19. st. Flaubertu sledi G. de Maupassant, klasik modernih pripovedi. Naturalizem sta utemeljila brata Goncourt in predvsem É. Zola. Drugi višek francoske književnosti 19. st. predstavlja delo Ch. Baudelaira, ustvarjalca novega liričnega sloga (Rože zla, Les Fleurs du Mal, 1857), in njegovih naslednikov P. Verlaina, A. Rimbauda in S. Mallarméja. V njihovem pesništvu se je razcvetel simbolizem, ki je močno zaznamoval liriko 20. st. do danes. 20. st. predstavljajo pesniki in pisatelji, zavezani posameznim tradicijam: P. Valéry, P. Claudel, A. Gide, M. Proust. Valéry s svojo liriko, z dogodki, ki jih oblikuje umetniška zavest, in uravnoteženim jezikom, razdeljenim med močjo telesa in razuma, poezijo pripelje do nove klasičnosti. Claudel je ustvarjalec sakralne drame iz duha srednjeveške tradicije. Gide je pod vplivom simbolizma v romanih in dnevnikih upodobil usodo svobodnega človeka, umaknjenega iz družbe in zgolj oprtega na sebe. Proust je nadaljeval tradicijo Balzaca in Flauberta s svojim romanesknim delom, je najpomembnejši za francosko umetnost romana 20. st. Poleg Gida in Prousta predstavljajo roman 20. st. R. Rolland, R. Martin du Gard, J. Romains, G. Duhamel ter ustvarjalca katoliškega romana 20. st. (ki je bil sad katoliške prenove) G. Bernanos in F. Mauriac. H gibanju nadrealizma v 20. st. spadajo A. Breton, Ph. Soupault, L. Aragon, P. Éluard, A. Artaud, R. Char, J. Cocteau in R. Desnos. Najpomembnejši pripovedniki v obdobju med svetovnima vojnama so A. Malraux, J. Green, H. de Montherlant, A. de Saint-Exupéry idr., npr. J. Giraudoux, ki je obnovil tudi dramatiko. Francoska književnost po drugi svetovni vojni je bila v znamenju eksistencializma, ki je zaznamoval romane in drame J.-P. Sartra in A. Camusa ter dramatiko J. Anouilha. 50. in 60. leta so bila v znamenju gledališča absurda (E. Ionesco, S. Beckett, A. Adamov, J. Genet), novega romana (N. Sarraute, A. Robbe-Grillet, C. Simon, M. Butor) in skupine okoli literarne revije Tel Quel, ustanovljena 1960 (vodil jo je Ph. Sollers). 70. in 80. leta je zaznamovalo ponovno odkritje pripovedne umetnosti, v kateri so s svojim feministično oblikovanim videnjem posebno pozornost vzbudile avtorice M. Cardinal, H. Cixous, Chantal Chawaf (*1935) in Monique Wittig (*1935). Iz obilice avtorjev, ki kažejo izredno veliko zanimanje za zgodovinske teme, izstopajo predvsem M. Tournier, J.-M. G. Le Clézio, P. Modiano, M. Yourcenar in M. Duras. Med najpomembnejše sodobne lirike sodita Y. Bonnefoy in Ph. Jaccottet. Najpomembnejši intelektualni razvoj pa je bil dosežen na neliterarnih področjih: v filozofiji (M. Foucault, J. Derrida, J.-F. Lyotard, G. Deleuze), antropologiji (C. Lévi-Strauss), psihoanalizi (J. Lacan), zgodovinopisju (Emmanuel Le Roy Ladurie, Georges Duby, Ph. Ariès) in literarni kritiki (R. Barthes, Gérard Genette). Vse bolj se veča udeležba frankofonske književnosti (Afrika, Kanada, Karibi) zunaj francoske domovine.
Dostopnost