interakcija ([latinsko], součinkovanje), 1. sociologija, psihologija:vplivanje razl. oseb druge na drugo; pomembna oblika interakcije je sporazumevanje. V družboslovju je družbena interakcija medsebojno vplivanje skupin ali posameznikov. Način interakcije med posamezniki se lahko v razl. razmerah zelo razlikuje; vzorec družbene interakcije med dvema posameznikoma v razl. razmerah, ki ga je mogoče napovedati iz prejšnjega vedenja v podobnih razmerah, določa vrsto njunega družbenega odnosa. Če interakcije v določenih razmerah vedno znova potekajo zelo podobno, so to vedenjske vloge.
Sorodna gesla: interakcijska analiza | interakcionizem | skupinska dinamika | socialna psihologija | sporazumevanje | vloga2. fizika:medsebojni vpliv med gradniki snovi, kakor ga opisuje kvantna teorija polja in v klasični fiziki ustreza sili. Interakcijo med osnovni delci pogosto prikazujejo z diagrami, ki jih je razvil ameriški fizik R. P. Feynman. V takšnem diagramu teče čas od spodaj navzgor, v vodoravni smeri pa je nanesena krajevna koordinata. V matematičnem opisu takšnih diagramov ustrezajo delci, ki v času tečejo naprej, svojim antidelcem, ki v času potujejo nazaj. Po jakosti in vrstah delcev, med katerimi delujejo, ločimo tele osnovne interakcije: 1. močna interakcija veže kvarke in mezone. Delci, ki jo posredujejo, so gluoni (angleško glue, ‘lepilo’); 2. šibka interakcija deluje med lahkimi delci (leptoni, kot npr. elektron in nevtrino) in je več kakor 1010-krat šibkejša od močne. Odgovorna je npr. za beta-razpad nestabilnih atomskih jeder. Njeni nosilci so vektorski bozoni ali W-delci, ki so jih 1983 prvič odkrili pri CERN in pozneje eksperimentalno potrdili tudi pri DESY; 3. elektromagnetna interakcija povzroča privlak ali odboj med električno nabitimi delci. Kljub njeni relativni šibkosti jo je mogoče zaradi velikega dosega zaznati daleč od izvora. Njeni posredniki so fotoni; 4. gravitacijska interakcija povzroča privlak med telesi zaradi njihove mase. Je najšibkejša od vseh interakcij, toda zaradi velikanskih mas v vesolju in velikega dosega ima opazne makroskopske posledice. Njeni nosilci so gravitoni; 5. najnovejša spoznanja fizike osnovnih delcev nakazujejo obstoj superšibke interakcije, ki je 1028-krat šibkejša od šibke interakcije. Njeni nosilci so izredno kratkoživi, zelo težki osnovni delci z mirovno maso 1025 eV (za primerjavo: proton ima maso 109 eV). Verjetno jih še nekaj časa ne bo mogoče dokazati. Poleg osnovnih interakcij lahko govorimo npr. še o jedrski interakciji, ki deluje med nukleoni (protoni in nevtroni) v atomskem jedru in ima zelo kratek doseg (pribl. 2 · 10–15 m). Brez različnih interakcij bi bilo število razl. osnovnih delcev znatno manjše; brez elektromagnetne interakcije npr. ne bi bilo razlike med protonom in nevtronom. Sodobna fizika že dolgo skuša povezati razl. interakcije v skupno, enotno teorijo. Prvi poskusi so uspeli s poenotenjem šibke in elektromagnetne interakcije v elektro-šibko interakcijo, ki je bila večkrat eksperimentalno potrjena (mala enotna teorija). Poenotenje elektro-šibke in močne interakcije skušajo doseči v okviru velikega poenotenja.
Relativna jakost osnovnih interakcij (v razmerju proti gravitaciji)
Dostopnost