Termania - Veliki splošni leksikon

telo,

1. anatomija: trup brez glave in okončin (truncus) ali tudi celoten život. Za določanje lege posameznih organov in tudi smeri gibanj so razl. oznake: kranialno in kavdalno namesto zgoraj in spodaj, dorzalno in ventralno namesto hrbtno in trebušno, pri končinah distalno in proksimalno.

Ravnine, smeri in gibi človeškega telesa

ravnine	frontalno	ležeče v frontalni ravnini
	frontalna ravnina	poteka vzporedno s čelom in stoji pravokotno na mediani ravnini
	mediano	ležeče v mediani ravnini
	mediana ravnina	poteka navpično po sredini skozi hrbtenico in popek, telo razdeli v dve zrcalno enaki polovici – levo in desno (bilateralna simetrija)
	sagitalno	ležeče v sagitalnih ravninah
	sagitalne ravnine	potekajo vzporedno z mediano ravnino
	horizontalno	ležeče v horizontalni ravnini
	horizontalne ravnine	potekajo pravokotno na druge ravnine (pri pokončni stoji prerežejo telo počez, »prečni prerez«)
smeri	distalno	(samo pri udih) bolj oddaljeno od trupa
	dorzalno	na hrbtni strani
	kavdalno	v smeri proti repu (trtici)
	kranialno	v smeri proti glavi
	lateralno	proč od sredine
	medialno	k, bliže sredini
	ventralno	na trebušni strani
gibi	abdukcija, abducirati	odmikanje uda od telesne osi; odtezanje
	addukcija, adducirati	gibanje uda proti telesni osi; primikanje
	ekstenzija, ekstendirati	iztezanje; iztezati
	fleksija, flektirati	upogibanje; upogibati
	pronacija, pronirati	obračanje dlani ali stopala navznoter (koželjnica prekriža podlahtnico; dlan je obrnjena navzdol)
	rotacija, rotirati	vrtenje okoli vzdolžne osi
	supinacija	obračanje dlani ali stopala navzven (koželjnica in podlahtnica sta vzporedni; dlan je obrnjena navzgor)

2. filozofija: filozofsko analizo človekove telesnosti sta v zadnjem času razvili šele fenomenologija, filozofija eksistence in feministična filozofija. Od začetkov z. mišljenja je vprašanje o telesu in duši pomenilo vprašanje o razmerjih med minljivim telesom in umno, neminljivo dušo. Za Platona, pa tudi za pitagorejce, je bilo telo ječa duše in ta se ga je poskušala rešiti. Tudi za Aristotela je bila duša kot forma telesa najvišje načelo. Njegovo razumevanje je bilo temelj sholastične filozofije (sholastika), ki je v telesu videla »nepopolno«, od duše odvisno substanco; pri vstajenju telo duhovno nastane na novo in ni več v nasprotju z dušo. Vprašanje o razmerju med telesnim in duševnim je v novem veku zastavil predvsem dualizem.
R. Descartes je utemeljil teorijo o psihofizičnem paralelizmu, po kateri je telo zgolj stroj, ki ima (kot navita ura) svojo energijo gibanja že v sebi, duša pa lahko spreminja le smer gibanja; duša lahko vpliva na smer gibanja telesa s češariko, prav tako pa zaznava tudi dogajanje v telesu. G. W. Leibniz ni sprejel kartezijanskega dualizma, ampak je namesto psihofizičnega paralelizma oblikoval teorijo o prestabilirani harmoniji telesnih in duševnih procesov. Tako se ohranja povsem sklenjena naravna vzročnost in telo ji pripada, prav tako pa so ji prirejena tudi duševna dogajanja. Da bi bilo telesno in duševno dogajanje ubrano, je po okazionalizmu nujen poseg Boga. Nasprotno pa B. de Spinoza med telesom in dušo (oz. duhom) ni videl nobenega nasprotja, ampak ju je razumel kot atributa iste (božje) substance. Ta teorija o identiteti je imela še posebej vpliv v 19. st. (F. W. J. von Schelling, G. Th. Fechner idr.). V novejšem času so jo po eni strani dopolnili s podobno hipotezo (npr. s teorijo o »komplementarnosti« in s hipotezo o »virtualnosti«), po drugi strani pa so zastavili vprašanje, ali je prvotno načelo materija oz. telo ali duh oz. duša (materializem, spiritualizem). S stališča fenomenologije se je s problemom telesa ukvarjal M. Merleau-Ponty, problem telesa odpirajo tudi pozna dela R. Barthesa.

Sorodna gesla: Aristotel | Barthes, Roland | Descartes, René | dualizem | duša | Fechner, Gustav Theodor | feministična filozofija | fenomenologija | filozofija eksistence | forma | Leibniz, Gottfried Wilhelm | materializem | Merleau-Ponty, Maurice | okazionalizem | paralelizem | Platon | Schelling, Friedrich Wilhelm Joseph von | sholastika | Spinoza, Baruch de | spiritualizem

3. psihologija: v eksaktnem psihološkem raziskovanju na vprašanje o razmerju med dušo in telesom ne gre odgovarjati enostransko, dejstvo pa je, da so psihični in fiziološki procesi tesno povezani; to povezanost je G. E. Müller izrazil v petih »psihofizičnih aksiomih«. Psihologija si v sodelovanju z medicino prizadeva, da bi mdr. pojasnila spreminjanje dražljajev v občutke in lokalizacijo teh, razmerje med afektom in telesnimi pojavi.

Sorodna gesla: Müller, Georg Elias | psiha | psihofarmakologija | psihofiziologija | psihologija čutov | psihosomatika

4. geometrija: z ravnimi ali ukrivljenimi ploskvami omejen del prostora. Plašč telesa sestavljajo vse njegove mejne ploskve; robovi telesa so preseki mejnih ploskev.

Sorodna gesla: polieder | rotacijsko telo | stereometrija

5. fizika: idealizacija v dinamiki in kinematiki:
1. točkasto telo je fizikalni približek za maso, katere razsežnosti so majhne v primerjavi z njenimi premiki; njim računamo kot s točko, v kateri je zbrana vsa masa telesa;
2. togo telo je približek za snov, ki se med gibanjem ne deformira, tudi če nanj delujejo zunanje sile; pri njegovem gibanju poleg kinetične energije upoštevamo še energijo zaradi njegovega vrtenja;
3. elastično telo je razporeditev mase v mehaniki kontinuumov.

Sorodna gesla: dinamika | elastično telo | kinematika | mehanika kontinuumov | točkasto telo | togo telo

Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek