Fichte [fíhte], nemška filozofa:1. Fichte, Johann Gottlieb, *19.5.1762 Rammenau (Gornja Lužica), †29.1.1814 Berlin; v t. i. sporu o ateizmu 1799 izgubil profesuro v Jeni; 1805 profesor v Erlangenu, pozneje v Berlinu. Fichte je filozofijo ob navezavi na Kantovo kritiko uma pojmoval kot »nauk o znanosti«. Pod tem naslovom je od 1794 snoval vedno nove različice svojega sistema, ki ga je metodološko razvijal v logično-ontološki dialektični trojici, kar je bilo temeljno za nemški idealizem, še zlasti za G. W. F. Hegla. Po Fichteju je začetek vsega temeljno načelo identitete (A = A), ki se nanaša na bit. Fichte je izhajal iz absolutnega jaza, ki ga ni pojmoval zgolj kot zavest, ampak tudi kot delovanje: jaz postavlja samega sebe in hkrati ne-jaz (svet). Iz medsebojnega omejevanja jaza in ne-jaza izvirajo na eni strani vsa vprašanja realnega sveta in njegovega spoznanja, po drugi pa vprašanja človekovega moralnega delovanja (teorija prava, nravoslovje). Izpeljave svojega nauka je večkrat spreminjal. V filozofiji religije je najprej učil, da je Bog istoveten z moralnim, ne pa z osebnim svetovnim redom; pozneje se je opredelil za vero, na katero so vplivali krščansko-mistični motivi (Navodilo za blaženo življenje, Anweisung zum seligen Leben, 1806). V svoji zgodovini filozofije je zasnoval pet obdobij, v katerih se človeštvo polagoma vrača v prvotno stanje umnosti. Pomembni so njegovi politični spisi; podpiral je državni socializem (Zaprta trgovska država, Der geschlossene Handelsstaat, 1800). Pozneje je zagovarjal tudi prebuditev nemške nacionalne zavesti (Govori nemškemu narodu, Reden an die deutsche Nation, 1807–08; sl. 1984) in je baje tudi predlagal uvedbo osebnih dokumentov, opremljenih s fotografijo. Fichte je bil eden od treh vodilnih mislecev nemškega idealizma, vplival je na F. .W. J. von Schellinga in Hegla. – V slovenščini Izbrani spisi (1984).
Dostopnost