opraševanje, del dogajanja pri spolnem razmnoževanjucvetnic; pri kritosemenkah je opraševanje pasiven prenos cvetnega prahu s prašnikov (moški) na brazdo(e) (ženska) med cvetovi iste vrste; pri golosemenkah se pelod prenese neposredno na semensko zasnovo. Razlikujemo med samooprašitvijo (avtogamija), ki je mogoča le pri dvospolnih cvetovih, in medsebojno oprašitvijo (navzkrižna oprašitev, ksenogamija), ki poteka med razl. cvetovi in je običajnejša. Za preprečevanje samooprašitve so se pogosto razvile različne mehanske in fiziološke prilagoditve: lahko najprej dozorijo prašniki (protandrija), npr. pri žajblju, ali nasprotno, pestiči (protoginija), npr. pri kačniku. Če se po samooprašitvi ne razvije seme, je vzrok nezmožnost za oploditev s svojim pelodom, npr. pri češnji. Posebno obliko avtogamije najdemo npr. pri vijolici, katere neizraziti poletni cvetovi se sploh ne odprejo (kleistogamija). Prenos cvetnega prahu je mogoč: 1. z vetrom (anemogamija), brazde so pogosto opremljene s šopastimi lovilnimi napravami (vetrocvetnost predvsem pri golosemenkah in travah); 2. z živalmi (zoogamija), cvetovi imajo posebne prilagoditve za privabljanje živali ali za njihov obisk: npr. izrazita oblika, barva ali vzorec cvetnega odevala, tvorba dišečih snovi, lepljiv cvetni prah. Pri opraševanju z živalmi ločimo opraševanje z žuželkami (žužkocvetnost; entomogamija) in opraševanje s pticami (ornitogamija); med žuželkami so pomembne čebele, čmrlji in metulji, med pticami kolibriji v Ameriki, medosesi in medarji v Starem svetu. Izreden primer odvisnosti pri opraševanju je sožitje med figo in figovo osico. Nekatere tropske rastline oprašujejo netopirji in leteči psi; 3. opraševanje z vodo (hidrogamija) je redko, npr. pri rogolistu in vodni kugi.
Dostopnost