krzno, oplemeniten kožuh divjih ali na farmah gojenih sesalcev. Kožuhe oderejo večinoma pozimi, ko so posebno gosti in polni; predelava se začne z odmokom, podkožje ostrgajo in dodajo strojila; v nasprotju z usnjem vrhnjica z dlakami ostane. Na koži so finejše in veliko številnejše puhaste dlake (podlanka), ki naredijo kožuh poln, mehek in topel, ter daljše, debelejše dlake (nadlanka), ki dajejo kožuhu značilen videz in določeno mehansko zaščito. Pri nekaterih kožuhih nadlanko (résnico) izpulijo ali pa oboje dlake kratko pristrižejo; podlanka in nadlanka ali njune konice so pogosto razl. barve, zato je videz takšnega krzna privlačno zasenčen; krzno tudi pogosto barvajo. Kakovost krzna je odvisna predvsem od mehkobe, gostote, trajnosti, barve in videza; rdečkasti odtenki so znak slabše kakovosti. Dobro, odporno krzno dajo predvsem živali, ki se morajo zaščititi pred vodo in mrazom. Mnoge manj dragocene vrste krzna oplemenitijo z beljenjem, skubljenjem, barvanjem, tako da postanejo podobne dragocenejšim; takšna krzna dobijo dvojno ime, najprej ime dragocenega krzna, nato pa ime resnične vrste krzna, npr. kuna zlatica – svizec: dlaka svizca (večinoma bobak), oplemenitena v videz kune zlatice. Pri nas so pogosta nemška imena, npr. nerc – murmel. Krzna oz. kože so najstarejši material za oblačila ljudi; že od nekdaj jih uporabljajo tudi za odeje in talne obloge. Danes izdelujejo tudi umetna krzna, ki so lahko tkanine, pletenine ali vlaknovine, vendar ta ne dosegajo kakovosti naravnega. V novejšem času vtkejo ostrižene dlake lame v tkanine; tako nastane umetno krzno z naravnimi dlakami.
Dostopnost