1. Kozak, Juš, slovenski pisatelj, *26.6.1892 Ljubljana, †29.8.1964 prav tam; na Dunaju študiral zgodovino in geografijo, bil kot preporodovec zaprt, vojak na ruski in soški fronti, profesor in urednik. Med okupacijo interniran v Italiji, v partizanih, nazadnje upravnik Drame Slovenskega narodnega gledališča. Redni član SAZU (1961). Novoromantičnim in ekspresionističnim novelam sledil slogovno raznoroden roman Šentpeter (1924–26) o propadanju ugledne mesarske družine iz ljubljanskega predmestja. Meditativna esejizirana povest Celica (1932) je prvo slovensko delo z zaporniško tematiko. V kroniki rojstnega mesta, zbirki novel Maske (1940), opise dogajanja in doživljanja spremlja analitični komentar. Spominski roman Lesena žlica (1947, 1952), povest Pavlihova kronika (1964) in eseji (Blodnje, 1936–40) obravnavajo naravo in smisel umetništva: kljub socrealističnim potopisom in reportažam (Gašper Osat, Agrarna reforma) nasprotoval zunajliterarnim prisilam. Tudi literarne in gledališke kritike. 1951 in 1963 Prešernova nagrada.
Sorodna gesla: nova stvarnost | slovenska književnost | socialni realizem2. Kozak, Ferdo, slovenski pisatelj, brat J. Kozaka, *28.10.1894 Ljubljana, †8.12.1957 prav tam; med prvo svetovno vojno vojak na ruski fronti, študij slavistike v Pragi končal z doktoratom, bibliotekar, profesor, urednik, med ustanovitelji OF, interniran v Italiji, po drugi svetovni vojni politik in urednik. V delu vsestranskega avtorja (lirike, novel Od vojne do vojne, 1954, spominske proze Popotoval sem v domovino, 1955; 1956 Prešernova nagrada) so najpomembnejše konverzacijske in družbenokritične komedije in drame s simbolnimi liki slovenskega ustnega slovstva Kralj Matjaž (1938), Vida Grantova (1946, uprizorjena kot Lepa Vida 1940, predelana 1948) in Peter Klepec (1949; pozneje Profesor Klepec) ter psihološko-analitična Punčka (dokončala J. Vidmar in P. Kozak, 1959).
Sorodna gesla: slovenska književnost | socialni realizem3. Kozak, Primož, slovenski dramatik, sin F. Kozaka, *11.9.1929 Ljubljana, †22.12.1981 prav tam; dramaturg, profesor na AGRFT v Ljubljani. V revijah Beseda, Revija 57, Perspektive idr. objavljal kritike, dramaturške razprave in kulturnopolitične eseje, nato se je posvetil politično-idejni eksistencialistični drami izostrenih dialogov med intelektualci v skrajnih položajih tveganja, svobode in poguma. Konverzacijska drama Dialogi (1961/62) obravnava stalinistični proces, tragedična Afera (1961) italijanske partizane v drugi svetovni vojni, v tragikomičnem Kongresu (1968) se spopadeta partijska oblast in univerzitetni intelektualci, Legenda o svetem Che (1969) prikaže nasprotje med zgodovinsko nujnostjo in posameznikovo svobodo, igra o usodi revolucionarjev je Direktor (1970). V vrh slovenske esejistike sodijo zapiski o bivanju v Ameriki in meditacije o družbenih in kulturnih vprašanjih Peter Klepec v Ameriki (1971). Pisal filmske scenarije (Grajski biki, Zarota), dramatiziral prozo Milčinskega in Cankarja in izvirno interpretiral Cankarjevo dramatiko (Temeljni konflikt Cankarjevih dram, 1980).
Dostopnost