enotna šola, oblika osnovnega oz. obveznega šolanja, v kateri je organizirano osnovno izobraževanje za vso šoloobvezno mladino skupaj, pod enotno upravo, po enotnih učnih programih in pod enakimi pogoji (gmotnimi in kadrovskimi); nasprotno diferencirani šolski ureditvi, v kateri se otroci že med obveznim šolanjem delijo na različne vrste šol (podeželske osnovne šole, meščanske šole, v Sloveniji nižje gimnazije med obema vojnama), ki dajejo razl. možnosti nadaljnjega izobraževanja. Temeljne ideje o enotni šoli najdemo že pri J. A. Komenskem v zahtevi po skupnem splošnem izobraževanju vse mladine, pozneje pa je enotna šola postala geslo socialdemokratsko usmerjene šolske politike in jo najdemo kot zahtevo v programih delavskih strank 19. st. (npr. erfurtski in gothski program). V zahodnoevropskih državah je postala enotna šola s prodorom socialne demokracije eno glavnih gesel šolskih reform v 60. letih 20. st. in v mnogih evropskih deželah so se nekdaj razl. vrste šol v času obveznega šolanja (višje osnovne šole, meščanske šole in nižje gimnazije) začele združevati v skupno šolo ali enotno šolo, ki pa je znotraj zlasti programsko diferencirana in s tem prilagojena razl. sposobnostim, interesom in potrebam otrok. Glede na vsa ta gibanja velja zdaj kot politično konservativna in do otroka krivična tista ureditev osnovnega izobraževanja, ki je bodisi zunanje diferencirana (diferenciacija) v razl. vrste šol, med katerimi ni omogočena prehodnost, bodisi programsko poenotena in uniformirana, tako da onemogoča upoštevanje razlik med učenci, njihovih osebnostnih in razvojnih posebnosti, kar je bilo v veliki meri značilno za razumevanje enotne šole v t. i. socialističnih državah. V Sloveniji je zahteva po enotni šoli najprej nastala kot izraz prizadevanj za uvajanje splošne šolske obveznosti za vso mladino, pozneje pa je v pripravah na šolsko reformo 1958 dobila tudi izrazito politični značaj: vsem otrokom zagotoviti skupno osnovno izobrazbo in doseči, da bi bile možnosti nadaljnjega izobraževanja čim manj odvisne od razlik v osnovnem šolanju in tudi od veroizpovedi, aspiracij in želja staršev. Po političnem preobratu v srednje- in vzhodnoevropskih državah po 1989 doživlja korenite spremembe tudi enotna šola; v večini teh dežel se osemletna enotna šola sicer ohranja, vendar se uvajajo razl. oblike programske in organizacijske diferenciacije, ki segajo od notranje diferenciacije do zunanje diferenciacije (npr. deloma na Češkem, najradikalneje pa na ozemlju nekdanje NDR, kjer so vpeljali diferenciran sistem obveznega šolanja, značilen za ZRN). – Tudi v Slovenija je 1996 z novim zakonom o osnovni šoli ohranila enotno šolo z elementi zunanje diferenciacije v zadnjih dveh razredih devetletke.
Dostopnost