bor, 1. kemija:latinsko borum, simbol B, nekovinski kemijski element, oksidacijsko število +3, redkeje +4, vrstno število 5, atomska masa 10,81. V amorfni obliki rjavkast prašek z gostoto 1,73 g/cm3, v kristalinični obliki temnorjava snov z veliko trdoto (Mohsova trdota 9) in gostoto 2,34 g/cm3, tališčem pri 2300 °C, sublimira pri temperaturi 2550 °C. V naravi je kot borova kislina, boraks in predvsem kot kernit. Bor je za rastline pomemben mikroelement. Posledica pomanjkanja bora je motena rast; pri preobilju se pojavijo lise na listih. Bor nastane po redukciji borovega trioksida, B2O3. Uporablja se za rezanje stekla, kot polirno sredstvo, za borova jekla in sončne baterije. Novejša tehnologija poskuša pripraviti borova vlakna in lasaste kristale kot ogrodje za epoksismole, ki se uporabljajo v letalski industriji. Skupine bora z vodikom so borani, BH3. Borova kislina, H3BO3, kristalizira v obliki belih, lisastih kristalov. Uporablja se kot antiseptično sredstvo: borova pasta, vata, voda (1- do 3-odstotna), v vodni raztopini pa tudi za adsorpcijo nevtronov v jedrskih reaktorjih. Njene soli so borati. Natrijev tetraborat, Na2B4O7 · 10 H2O (boraks), je brezbarven kristalinični prašek in se ponavadi pripravlja iz kernita. Tali se ob penjenju pri 878 °C; nastane steklasta prozorna tekočina (boraksova perla), ki ga lahko z dodatkom kovinskih oksidov značilno obarvajo. Boraks uporabljamo za glazure in emajle, v optičnih steklih, pri spajkanju, za mehčanje vode, v fotografskih razvijalcih in umetnih gnojilih.
Sorodna gesla: atomtoplota | borani | borati | boridi | borin | borova kislina | borov oksid | Brown, Herbert | colemanit | karbidi | kemijska vez | kernit | kurkumin papir | lasasti kristali | pesa2. botanika:Pinus, z vrstami bogat rod borovk (Pinaceae); na kratkih poganjkih dve do osem iglic, dolgih do 15 cm. Pomemben je rdeči ali navadni bor (Pinus sylvestris), precej razširjeno, do 45 m visoko gozdno drevo, pionirska vrsta na revnih tleh. Na visokih barjih in nad gozdno mejo je pogosto ruševje (Pinus mugo) z več stebli, poleglo grmičaste razrasti, raste v Vzhodnih Alpah; v Zahodnih Alpah so pogostejše drevesaste, enodebelne oblike (Pinus uncinata); pogoste so prehodne oblike. V osrednjem delu Alp je razširjen cemprin, včasih tudi sajen. Za pogozdovanje se uporablja do 25 m visok severnoameriški gladki bor (Pinus strobus), podobno tudi črni bor (Pinus nigra), npr. na Krasu. Na sredozemskem območju uspeva več vrst, sorodnih črnemu boru, npr. munika (Pinus heldreichii). Za Sredozemlje sta značilna alepski bor in pinija, endemit osrednjega Balkanskega polotoka je molika (Pinus peuce). Les (ne glede na vrsto) je smolast, ima moten lesk, široko svetlorumeno beljavo in rdečkastorjavo črnjavo; branike so izrazite, prehod iz ranega v zelo temen kasni les je oster. Smolni kanali so večinoma v srednjem delu branike in so v prečnem prerezu videti kot temne pike, v vzdolžnem pa kot proge. Gostota lesa rdečega bora ρ12–15 ≈ 480 kg/m3. Zlahka se suši, po sušenju se malo krči; je mehak, srednje trden in cepek; gradbeni les, za okna, vrata, pohištvo (masivno in furnirano), embalažo, iverne in vlaknene plošče. Na prostem je mogoče uporabljati le impregnirano borovino; za drogove, zgradbe na vodi, rudniški les, pilote, železniške pragove idr. Les črnega bora je nekoliko gostejši.
Dostopnost