strela, kratkotrajno obločno razelektrenje v plinih Zemljine atmosfere. Pri hitrih gibanjih oblakov med nevihto pride do trganja elektronov iz nevtralnih atomov. Zaradi razlik v razporeditvi nabojev nastanejo močna električna polja (3 kV/m) in med oblaki oz. med oblakom in Zemljo povzročajo velike statične napetosti (100 MV). Ko polje preseže električno prebojno jakost zraka, nastane preboj, tj. pojav, pri katerem skozi zrak, ki je sicer izolator, steče (sprva šibak) električni tok. Pri tem se ionizira okoliški plin, zato se zelo poveča njegova prevodnost. V delcu sekunde se nato jakost toka poveča do 400.000 A. Ko se naboj pretoči z enega na drug oblak, se zmanjša napetost med njima in razelektritev se ustavi. Tok ob svoji poti ionizira okoliški plin, ta pa zato sveti. Oddano svetlobo vidimo kot blisk. Zaradi hitrega segrevanja in raztezanja zraka v okolici se zračni tlak poveča in nastane zvočni udarni val. Več takšnih zvočnih valov (izvirajo iz razl. delov strele) slišimo kot grmenje. Včasih strela udari iz enega oblaka v drugega, pogosto pa iz oblaka na Zemljo. Pot toka, ki steče pri udaru strele, ni natančno predvidljiva: izbere si čim krajšo pot s čim manjšim uporom; navadno teče proti visokim predmetom, npr. drevesom, drogovom, visokim zgradbam ali kovinskim, dobro prevodnim predmetom. Med nevihto je zadrževanje v okolici teh predmetov nevarno. Zgradbe zaščitimo pred strelo s strelovodom. Pogoste so črtaste strele. Navadno se razvejijo. Redkejše so ploščate in kroglaste strele (kroglasti blisk). Podobne razmere kakor v naravi med nevihto umetno ustvarijo v bliskovki.
Dostopnost