romunska umetnost, prvi pomembni mejniki romunske umetnosti so iz srednjega veka; za stavbarstvo je od 15. st. značilna povezava med bizantinskimi in gotskimi oblikami. Gotske značilnosti na portalih so najbolj vzhoden odmev tega umetniškega sloga. V romunski arhitekturi pa se pojavljajo tudi armenski, kavkaški, turški in ruski vplivi, pa tudi določene povezave z Bolgarijo (12./13. st.) in Srbijo (14. st.). Razcvet 1450–1650 (škofovska cerkev v Curtei de Argeş, Vlaška, posvečena 1517). Poleg predvsem dekorativne plastike pod bizantinskimi in ruskimi vplivi prevladuje cerkveno slikarstvo (ikonostasi, freske). Samobitna ljudska umetnost je odsevala v poljudnem in tudi zdaj močno razširjenem slikanju ikon, delno tudi v slikanju na steklo. Od 19. st. močni z. vplivi, predvsem iz Francije. V drugi polovici 19. st. se je porajajoči se nacionalizem odrazil predvsem v slikarstvu. Glavni predstavnik je N. Grigorescu, ki je kot slikarski motiv odkril domačo pokrajino. Pomembna kiparja sta klasicist I. Georgescu in svetovno znani C. Brancuşi.
Dostopnost