epsko gledališče, pojem, ki ga je kot nasprotje aristotelskemu iluzionističnemu gledališču razvil B. Brecht; to z dejanji na odru uprizarja neposredno dogajanje in gledalca napravlja pasivnega, epsko gledališče pa želi gledalca spodbujati k razmišljanju ter od njega zahteva čustveno distanco in kritično odločitev. Dogajanje na odru postane epski predmet, ta pa ni prikazan neposredno, ampak v povezavi z okoliščinami (še posebej družbenimi), ki ga obdajajo in iz katerih se razvija. Temeljnega pomena je potujitev prikazanega dogajanja. Epsko gledališče se zato ne razume kot avtonomno estetsko delo, temveč kot družbenopolitični instrument.
Dostopnost