zunanja diferenciacija, oblike izobraževanja, pri katerih so učenci trajno ločeni v razl. šole, oddelke ali skupine glede na sposobnosti in učne rezultate. Poznamo več oblik zunanje diferenciacije: delitev učencev po razl. vrstah šol (diferencirano obvezno izobraževanje v Nemčiji, Avstriji, nekaterih švicarskih kantonih); zelo pogosta je delitev učencev v razl. paralelke (streaming) ali delitev učencev posameznega oddelka v skupine le pri določenih predmetih, najpogosteje pri pouku maternega in tujega jezika ter matematike, ali delitev pri izbirnih predmetih (setting). Ponekod sta se za obliko setting uveljavila tudi pojma jedrni in tečajni pouk, ta delitev je znana kot oblika diferenciranega pouka predvsem v integriranih skupnih šolah, pri čemer jedrni pouk označuje skupni pouk predmetov za vse učence istega letnika, pri tečajnem pouku pa se zahtevnost pouka posameznega predmeta prilagaja učnim zmogljivostim in uspešnosti učencev (dopolnilni, osnovni, nadaljevalni tečaji). Ko se jedrni in tečajni pouk periodično izmenjujeta pri istem predmetu v krajših obdobjih, lahko govorimo tudi o obliki fleksibilne diferenciacije. Zunanjo diferenciacijo po sistemu setting uvaja tudi slovenski zakon o osnovnih šolah (1996), in sicer z nivojsko organizacijo pouka pri slovenskem jeziku in književnosti, matematiki in tujem jeziku v osmem in devetem razredu ter z izbirnimi predmeti v sedmem, osmem in devetem razredu.
Dostopnost