tekstilna barvila, skupina naravnih (alizarin, indigo in purpurin) in umetnih snovi, ki se vežejo na tekstilna vlakna in jim spremenijo barvo. Biti morajo obstojna, neobčutljiva za svetlobo, kisline (znoj), baze in temperaturo (pranje). Po načinu barvanja razlikujemo: 1. čimžna barvila (npr. alizarin); na vlakna se vežejo pri obdelavi s čimžo (npr. raztopino aluminijevih soli, tanina). Vlakna in tekstilna barvila kemijsko povežejo kovinski ioni (kelati); 2. direktna barvila (substantivna barvila); so v vodi topna koloidna azobarvila, ki se vežejo neposredno na vlakna in so slabo obstojna; 3. redukcijska oz. kadna barvila; reducirajo v levkospojino (ta se topi v alkalni raztopini) in z njo prepojijo vlakna. Pri sušenju na zraku kisik oksidira levkospojino, tako da spremeni barvo; pri barvanju z indigom npr. nanesejo na vlakna brezbarvni levkoindigo. Po oksidaciji pa se ta spremeni v modro, netopno barvilo; 4. žveplova barvila; uporabljajo se kot redukcijska barvila, pri katerih je reducent natrijev sulfid; 5. razvijalna barvila, npr. anilinsko črna in številna azobarvila; nastanejo šele na vlaknih, potopljenih zaporedoma v razl. raztopine, v katerih s kemijsko reakcijo nastane barvilo; 6. reaktivna barvila; vsebujejo kemično reaktivne skupine, ki se s hidroksilnimi (OH) skupinami celuloze ali skupinami NH2 volne, svile ali poliamidnih vlaken povežejo s kovalentno kemijsko vezjo; 7. disperzijska barvila; so vodne disperzije za barvanje umetnih vlaken. Barvilo se v vodi ne topi, raztaplja pa vlakna in se prime na njihovo površino; 8. bazična in kisla barvila; vežejo se na vlakna volne ali svile, pri tem nastajajo barvne soli; 9. kovinskokompleksna barvila; na vlakna nanesejo barvaste kovinske spojine.
Dostopnost