budizem, religija, katere začetnik je Buda; kot nauk o odrešitvi, ki je nasprotoval kastni naravi brahmanizma in njegovim žrtvenim obredom, se je začel širiti prek meja sv. Indije (Magadha). Jedro starejšega budizma so štiri plemenite resnice, ki izvirajo iz spoznanja, da je vse izpostavljeno trpljenju, nauk o nesebstvu (anatman), po katerem osebnost nima stalnega bistva, saj je izpostavljena nenehnemu procesu nastajanja in minevanja duhovnih, psihičnih in telesnih manifestacij bivanja, in nauk o nastajanju v soodvisnosti, po katerem sta vzroka kroženja bitij, ki je polno trpljenja, nevednost in »žeja« po eksistiranju. Menih, ki živi nravstveno, ki svoj duh bistri z vajami v koncentraciji (joga) in ki je že dosegel četrto stopnjo poglobitve vase (zamaknjenosti, meditacija), spozna vse povezave in se s tem osvobodi ponovnega rojevanja (nirvana). Po tem naziranju je pot odrešitve dostopna samo redovnikom in redovnicam; odtod pozneje prispodoba o »malem vozu« (hinajana), medtem ko »veliki voz« (mahajana) uči, da je odrešenje dostopno vsem.
Zgodovina in širjenje Po Budovi smrti se je začelo razpravljanje o izvirni vsebini in pravilni razlagi njegovega nauka, ki ni bil nikjer zapisan. Predvsem zaradi razl. interpretacij redovnih predpisov so začele nastajati razl. šole: teravadski budizem (‘nauk starih’), hinajanski budizem, ki so ga misijonarji v 3. st. pr. n. š., med vladavino Ašokovega sina Mahinde, prinesli na Šrilanko, je postala državna religija Singalcev, Monov, Burmancev, Tajcev, Laojcev in Kmerov, in se je ohranila vse do danes, temelji pa na besedilu starobudističnega izročila, zapisanem v srednjeindijskem dialektu (Palijski kanon). Budizem severnih šol, ki je uporabljal sanskrt, se je začel širiti na Kitajskem (kitajske religije) in od tam v Vietnam, prek Koreje pa se je razširil tudi na Japonsko (japonske religije). Približno v 6. st. so se razvili magični obredi, povezani s seksualnostjo vadžrajane (‘diamantni voz’; tantrizem); v tej obliki se je budizem širil predvsem v osrednji Aziji (lamaizem, Tibet). Z vdorom islama v Indijo in ponovno krepitvijo brahmanizma je budizem v 12./13. st. skoraj popolnoma zamrl, dokler mu novega zagona nista dala 1891 ustanovljena Družba Mahabodhi in politik B. R. Ambedkar. Prve budistične skupnosti v Evropi in Ameriki so nastale na začetku 20. st. Približno od 1970 se vse bolj širi usmerjenost v meditacijo.
Dostopnost