kozmogonija [grško, ‘nastanek sveta’], nauk o nastanku vesolja kot še živi mit ali teoretično na osnovi znanstveno ugotovljenih dejstev. Še zdaj je naravoslovni nauk o nastanku vesoljskih teles večinoma hipotetičen. O nastanku našega Osončja je veliko teorij. Te naj bi mdr. upoštevale: 1. da se Sonce in planeti vrtijo, planeti in sateliti pa še krožijo vsi (z malo izjemami) v isti smeri; 2. da je masa vseh planetov samo 1/750 vse mase Osončja; 3. da se notranji planeti (skupaj z Zemljo in Marsom) po masi in gostoti zelo razlikujejo od velikih zunanjih planetov; 4. da ima Sonce le 1/50 vrtilne količine Osončja; in 5. da velikosti planetnih tirov ustrezajo Titius-Bodejevemu pravilu. Pomembnejše teorije kozmogonije. Osončja: teorija I. Kanta, zdaj imenovana meteoritna hipoteza, teorija P. S. de Laplacea, imenovana meglična hipoteza, vrtinčna teorijaC. F. von Weizsäckerja (1944) in teorija G. P. Kuiperja, ki upošteva, vsaj teoretično, vse omenjene zahteve; v njej je posebno zanimiva utemeljena domneva, da je v Galaksiji poleg Sonca še 10–100 mln. zvezd s planeti. Druge teorije so delo V. E. Fesenkova, O. J. Šmidta in J. H. Jeansa, ki nastanek planetov pripisuje bližnjemu srečanju Sonca z neko zvezdo. Mlajše zvezde naj bi nastale iz orjaških oblakov plina in prahu, ki jih najdemo v spiralnih rokavih galaksij. Začetek zgoščevanja naj bi sprožile sosednje že obstoječe zvezde in splošen svetlobni tlak v galaksiji. Potem se začnejo pod vplivom gravitacije velika območja krčiti in ko tlak in temperatura dovolj narasteta, se v takšni protozvezdi sprožijo prve jedrske reakcije (globule, reakcija proton-proton). Bolj problematično je, kako so iz prameglice (ki naj bi bila čisti vodik) nastale starejše zvezde, kroglaste kopice in same galaksije. V takšni meglici bi toplotno gibanje delcev onemogočalo gravitacijsko tvorbo zgostkov. Vrtinčna teorija privzame zato še neko začetno stanje z vrtinčnim gibanjem, ki z razpadom na manjše vrtinčne elemente kopiči snov na njihovih dotikališčih; tako lahko pride do gravitacijskega učinka.