frankovska država, najpomembnejša državna tvorba zgodnjega srednjega veka; salijski Franki so pod merovinškim kraljem Klodvigom I. (481–511) osvojili Galijo. Klodvig je odstranil druge frankovske kralje, sprejel katoliško vero, premagal Alemane; njegovi nasledniki so v 6. st. zasedli tudi Bavarsko in Turingijo. Delitve zaradi dedovanj in nasilje so vodili v propad; glavni deli: germanska Avstrazija, močno romanizirana Nevstrija in Akvitanija. Moč frankovskih vladarjev je temeljila na uradu kraljevskih namestnikov majordomov. Avstrazijski majordom Karoling Pipin II. Srednji je 687 z zmago nad Nevstrijo združil oba dela države. Njegov sin Karel Martel je obranil frankovsko državo pred Arabci, ki so prodirali iz Španije (bitka pri Toursu in Poitiersu 732). Pipin III. Mlajši je odstavil Merovinge in se oklical za kralja (751); zveza s papežem: maziljenje namesto krvne pravice, Pipinova darovnica (Cerkvena država). Največji obseg je imela frankovska država pod Karlom I. Velikim (768–814), ta si je podredil Langobarde (774), Sase (772–804) in Avare (796). Meje je utrdil z markami (Španska, Danska, Vzhodna marka itd.). S Karlovim kronanjem za cesarja v Rimu (800) je frankovska država postala dedinja rimskega cesarstva; univerzalna monarhija z osrednjo upravo. Pod šibkimi Karlovimi nasledniki (Ludvik I. Pobožni in njegovi sinovi) je država razpadla (strasbourška zveza); po verdunski pogodbi (843; Verdun) na zahodno- in vzhodnofrankovsko državo ter ozko vmesno državo (Lotaringijo), ki jo je imel Lotar. Italija in Burgundija sta postali samostojni. Iz zahodno- in vzhodnofrankovske države sta v začetku 10. st. nastali francoska in nemška kraljevina.
Dostopnost