ekologija [grško], po Ernstu Haecklu (1866) znanost o odnosih organizmov do okolja. Raziskovalna področja so razvrščena hierarhično: 1. neposredni odnosi vrst do okolja (avtoekologija), 2. medsebojni odnosi istovrstnih organizmov v populacijah (populacijska ekologija ali demekologija) in 3. medsebojna povezanost raznovrstnih populacij v skupnem življenjskem okolju (sinekologija). Na tej podlagi sta se razvila pojma biotop (življenjski prostor) in biocenoza (življenjska združba), dopolnjujeta se v t. i. ekosistem. Ekosistemi so temeljne enote pri vzpostavljanju naravnega ravnovesja; skoznje se pretaka energija; ta omogoča življenjske procese, snovi, ki pomagajo pri pretvarjanju energije, pa krožijo. Posamezna dogajanja vodijo informacije v organizmu (prirojene ali priučene informacije). Ekosistem je sistem neživih in živih sestavin, v katerih potekata izmenjava snovi (anorganskih in organskih) in pretok energije. Ekološki sistemi so (v nasprotju z organizmi) v povsem razl. dinamičnem ravnovesju: zelo urejena struktura (nizka entropija) teži k večji neurejenosti (večji entropiji). Energija, potrebna za ohranjanje urejene strukture, nastaja s presnovo živih bitij, ki sestavljajo ekosistem. Posamezni ekosistemi oblikujejo enovito celoto, biosfero – živi ovoj Zemlje. Ta splošen ekosistem je tako kot tudi njegovi delni sistemi nastajal več milijonov let (evolucija). Na kratek čas trajajoče spremembe razmer v okolju se ekosistemi odzivajo s številnimi prilagoditvami. Dolgotrajne spremembe v okolju izzovejo v ekosistemih tudi spremembe kvalitete sestave. Ena izmed vej raziskovanja se ukvarja tudi z ekologijo človeka. Zdaj je v ospredju vprašanje, koliko ljudem lahko da zemlja življenjski prostor, hrano in surovine. Vprašanje, kam z odpadki, je problem varstva okolja in zahteva družbenopolitične ukrepe.
Dostopnost