tihožitje (nemško Stilleben, angleško the still life, iz nizozemskega stilleven [‘tiho (negibno) življenje’]), upodobitev predmetov (npr. posodja, glasbil) oz. negibnih stvari (npr. cvetja, sadja, divjačine) kot glavne teme slike; glede na vsebino razlikujemo npr. cvetlično, kuhinjsko, lovsko tihožitje; začetki segajo v rimsko antiko; mdr. so se ohranili v stenskih slikah v Pompejih, v Herculaneumu in v rimskih mozaikih. Srednji vek ni poznal tihožitja, šele v 15. st. se je pojavilo kot stranski motiv na tabelnih slikah (J. van Eyck, Rogier van der Weyden, K. Witz). Osamosvojitev v samostojen slikarski sujet v 16. st.; takrat je tihožitje doživelo svoj prvi veliki razcvet v nizozemskem slikarstvu 17. st. (W. Kalf, Willem Claesz Heda, J. D. de Heem, Pieter Claesz in J. Bruegel mlajši). V 18. st. sta slikala tihožitje predvsem J.-B. S. Chardin in Jean-Baptiste Oudry (1686–1755). V 19./20. st. so ga prevzeli slikarji vseh smeri, zlasti pa P. Cézanne; njegova tihožitja so vplivala na kubistične kompozicije G. Braqua in J. Grisa. Braque in G. Morandi sta na to temo ustvarila tudi obsežen grafiči opus. Med Slovenci so kot mojstri tihožitja znani: I. Kobilca, F. Vesel, R. Jakopič, G. A. Kos, V. Pilon, S. Kregar, M. Pregelj in G. Stupica.
Dostopnost