Gradnik, Alojz, slovenski pesnik, *3.8.1882 Medana, †14.7.1967 Ljubljana; doktoriral iz prava na Dunaju, pravnik in sodnik; redni član SAZU (1962). Gradnikova poezija je vez med moderno in ekspresionizmom. V ljubezenski liriki od dekadentne čutnosti prestopa v predajanje do uničenja v smrti. V domačijsko izpoved je vnesel izvirne motive Brd in Istre. Socialno čutenje je oblikoval ob vojni motiviki in zgodovinski snovi (tolminski punt). V refleksivnih pesmih je obravnal moralne in filozofske razsežnosti odnosa do zemlje in prednikov, v meditacijah o Bogu in večnosti je blizu panteizmu. Ritem nesklenjenih verzov je zavestno težak, pesniške podobe so polne mračnih, nagonskih in miselnih prvin. Gojil sonet in ljudske oblike; prevajal.
Dela: Padajoče zvezde (1916), Pot bolesti (1922), Pisma (1924), De profundis (1926), Večni studenci (1938), Zlate lestve (1940), Bog in umetnik (1943), Pojoča kri (1944), Pesmi o Maji (1944), za otroke Narobe svet in druge pesmi za mladino (1953).
Dostopnost