halštatska kultura, kultura starejše železne dobe (8.–6. st. pr. n. š.) v srednji Evropi (razširjena na območju od Francije do zahodne Madžarske in od srednje Nemčije do jugovzhodnih Alp). Halštatsko kulturo sestavlja več območnih skupin, nastalih iz razl. osnov (kultura žarnih grobišč); njihov razvoj je bil odvisen tudi od tega, kako močno so nanje vplivale sredozemske mestne kulture. Nekatere skupine so se v razvoju približale kulturni stopnji protourbane družbe, vendar je civilizacijska raven omejena predvsem na vladajoči sloj in religiozne običaje (monumentalne grobnice z razkošno opremo: Hochdorf, Hohmichele; poveličevanje pokojnega z nagrobnimi stelami v človeški podobi: Hirschlanden; voz in konji kot predmeti prestižnega načina življenja). Na s. in v. obrobju Italije so prevzele pisavo in likovno upodabljale kulturne prizore (Vače). Na celotnem območju halštatske kulture je materialna kultura razvila enak slogovni izraz, in sicer tako v keramiki kot izdelkih iz kovine (fibule). Na poenotenje je vplival tehnični napredek: uporaba stružnice (kovinarstvo, lesarstvo in izdelava nakita) ter lončarskega vretena (ob koncu halštatske kulture), izdelava voz, predelava železa. Zaradi intenzivnega izkoriščanja rud (železo, svinec in sol) se je povečalo gospodarsko povezovanje med skupinami. Nosilci halštatske kulture so bili pripadniki razl. etničnih skupin: na Z so odločilno sodelovali pri oblikovanju keltskih plemen (Kelti), na JV so spadali h krogu venetsko-ilirskih skupin. Vzrokov za propad halštatske kulture (ok. 500 pr. n. š.) in spremembo v latensko kulturo (latenska doba) ne poznamo.
Dostopnost