serija [latinsko],
1. splošno: vrsta ali niz stvari s skupnimi ali podobnimi lastnostmi.
2. glasba: osnovna prvina dvanajsttonske tehnike, ki jo je ok. 1920 razvil A. Schönberg. Osnova te tehnike je serija ali vrsta 12 med seboj enakovrednih in harmonsko-funkcionalno povsem nevezanih poltonov; skladatelj določi zaporedje tonov, ki velja za strukturno prvino kompozicije. Toni serije so uporabljeni zaporedno (kot melodija), sočasno (kot harmonija oz. kontrapunkt) ali na oba načina hkrati. So poljubno ritmizirani in se lahko pojavijo v katerikoli oktavi, vendar se mora najprej pojaviti vseh 12 poltonov, preden se lahko kateri izmed njih ponovi. Vrsta se lahko pojavi premo, v inverziji (obrnitev), v rakovem postopu ter v inverziji in rakovem postopu. Vsako izmed teh štirih oblik serije pa je mogoče tudi transponirati na preostalih enajstih polstopnjah oktave. Tako je skladatelju na voljo 48 serijskih obrazcev, ki se v strogi dvanajsttonski tehniki (npr. pri A. Schönbergu, A. von Webernu, A. Bergu, L. Nonu) uporabljajo po določenih pravilih.

Sorodna gesla: Berg, Alban | dvanajsttonska tehnika | Nono, Luigi | obrnitev | rakov postop | Schönberg, Arnold | Webern, Anton von
3. fizika: v spektroskopiji urejena oz. pravilna vrsta spektralnih črt v svetlobi, ki jo sevajo elektroni, ki iz razl. vzbujenih stanj preskakujejo na isto stanje z nižjo energijo. Prvo serijo v vidnem pasu vodikovega spektra je 1885 odkril J. J. Balmer (Balmerjeva serija). Druge serije so mdr. odkrili F. Paschen, Th. Lyman (Lymanova serija), Brackett. Valovne dolžine črt v serijah izraža enačba, ki jo je iznašel J. R. Rydberg.

Sorodna gesla: Balmerjeva serija | Lymanova serija | Paschen, Friedrich | Rydberg, Johannes Robert | spektralna črta | spektroskopija | vodikov spekter
4. geologija: označitev za pododdelke sistemov, osnovnih oddelkov zemeljske zgodovine.

Sorodna gesla: sistem | stopnja


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek