serija [latinsko], 1. splošno:vrsta ali niz stvari s skupnimi ali podobnimi lastnostmi.2. glasba:osnovna prvina dvanajsttonske tehnike, ki jo je ok. 1920 razvil A. Schönberg. Osnova te tehnike je serija ali vrsta 12 med seboj enakovrednih in harmonsko-funkcionalno povsem nevezanih poltonov; skladatelj določi zaporedje tonov, ki velja za strukturno prvino kompozicije. Toni serije so uporabljeni zaporedno (kot melodija), sočasno (kot harmonija oz. kontrapunkt) ali na oba načina hkrati. So poljubno ritmizirani in se lahko pojavijo v katerikoli oktavi, vendar se mora najprej pojaviti vseh 12 poltonov, preden se lahko kateri izmed njih ponovi. Vrsta se lahko pojavi premo, v inverziji (obrnitev), v rakovem postopu ter v inverziji in rakovem postopu. Vsako izmed teh štirih oblik serije pa je mogoče tudi transponirati na preostalih enajstih polstopnjah oktave. Tako je skladatelju na voljo 48 serijskih obrazcev, ki se v strogi dvanajsttonski tehniki (npr. pri A. Schönbergu, A. von Webernu, A. Bergu, L. Nonu) uporabljajo po določenih pravilih.