Aristotel (Aristoteles), po kraju rojstva imenovan tudi Stagirec, grški filozof in naravoslovec, *384 pr. n. š. Stagira, †322 Halkida (na Evboji); 20 let Platonov učenec v Atenah, 342–336 vzgojitelj Aleksandra Velikega; nato v Atenah ustanovil svojo lastno šolo Likejon, imenovano tudi peripatetična šola (peripatetiki). Po Aleksandrovi smrti obtožen brezboštva, zbežal v Halkido, kjer je kmalu umrl. Večina ohranjenih Aristotelovih spisov so osnutki predavanj, ko je poučeval na peripatu. Njihovo razvrščanje in izdajanje je bilo v veliki meri delo njegovih učencev. Delimo jih v pet skupin: 1. logični spisi (skupaj šest, pozneje združeni v Organon), ki obravnavajo splošna določila stvari (pojem, kategorije), pa tudi temeljne pojme in pravila pravilnega oblikovanja sodb pri pravilnem sklepanju. Aristotel je utemeljitelj znanstvene logike; 2. spisi splošno filozofske vsebine: Metafizika (14 knjig, po Aristotelu »prva filozofija«; sl. 1999), ki obravnava bivajoče kot bivajoče in najvišje bivajoče. V njej je raziskoval načela vseh stvari: snov, materijo (kot možnost), formo (kot udejanjenje, entelehija), smoter in vzrok delovanja. Bog kot prvi vzrok je čista forma brez snovi, hkrati čisto mišljenje samega sebe in negibno gibalo sveta. Najvišje načelo mišljenja in biti je načelo neprotislovnosti; 3. naravoslovni spisi, ki obravnavajo temeljne pojme prostora, časa in gibanja, prvine in smotrnost narave, vsebujejo pa tudi nauk o duši kot načelu vsega živega (pomemben O duši; sl. 1993, 2002); 4. etični spisi (skupaj trije, pomembna je predvsem t. i. Nikomahova etika; sl. 1964, 2002); najvišje dobro, v katerem je človekova sreča, je razumna dejavnost (vrlina). Najpopolnejša oblika življenja je čisto zrenje (theoria); 5. politični spisi, kjer je človek po naravi določeno družbeno bitje, dana pa je tudi razdelitev oblik države (Politika). Z drugih področij so se ohranile le posamezne opombe ali drobci; pomembna je Poetika (sl. 1959, 1982), ki analizira zlasti tragedijo in vsebuje nastavke za estetiko. Aristotel je bil poleg Platona največji antični mislec in obenem kritik Platonovega nauka o idejah. Medtem ko je Platon umestil ideje v kraljestvo, ki je zunaj prostora in časa, je Aristotel dokazoval, da ideje kot bistva in zakoni stvari ne morejo biti zunaj tega, česar bistva so. Nasprotje med platonskim idealizmom in aristotelskim realizmom je zaznamovalo vso poznejšo filozofijo.
Dostopnost