Stritar, Josip, slovenski pesnik in pripovednik, *6.3.1836 Podsmreka, †25.11.1923 Rogaška Slatina; v gimnaziji v Ljubljani sošolec »vajevcev«, na Dunaju študiral klasične jezike, domači učitelj in profesor na dunajskih gimnazijah. Po mladostnih pesmih nastopil s kritiko (uvodni esej k Prešernovim Poezijam, Kritična pisma, 1867–68), domačijsko povestjo (Svetinova Metka, 1868) in svetovljansko liriko (Pesmi, 1869). Literarne pogovore, kjer je zagovarjal avtonomijo umetnosti, je objavljal v ambiciozni, bojeviti reviji Zvon (1870–72). Tam tudi svetožalni roman v pismih Zorin in svobodomiselni obračuni s staroslovenci: satire Triglavan s Posavja, Pasji pogovori, samostojno Prešernova pisma iz Elizije (1872) in Dunajski soneti (1872/73). V obnovljenem družinsko-vzgojnem Zvonu (1876–80) so izhajali idilična povest Gospod Mirodolski (1876), družbenokritična poezija Dunajske elegije (1876), družinski roman Rosana (1877) in vaški roman Sodnikovi (1878), Literarni pogovori pa postali kramljanje o idealizmu, humanizmu in harmonični umetnosti. Pisal tudi dela za mladino.
Dostopnost