soočenje, sočasna izpovedba dveh oseb (prič med seboj, priče in obdolženca, med soobdolženci) zaradi razjasnitve protislovnih ali sumljivih trditev v kazenskem, pravdnem ali drugem postopku. Najprej se zaslišijo osebe ločeno, nato pa se o neskladnih izjavah soočijo; za oceno verodostojnosti je pomemben neposredni vtis o odzivih in vedenju soočenih, ne le izjave same.

Sorodna gesla: kriva izpovedba | navzkrižno zasliševanje | zaslišanje


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek