goriški grofje, fevdalna rodbina, izvira iz grofije Lurn na Zgornjem Koroškem. V začetku 12. st. so pridobili Gorico in s tem ime; v 12. in 13. st. vzpon med največje rodbine na J nemške države, kot advokatom oglejskih patriarhov jim je 1217 uspelo oblikovati samostojno goriško grofijo. S porokami so podedovali Tirolsko. 1271 se je rodbina razdelila na goriško in goriško-tirolsko vejo. Majnhard Goriško-Tirolski je 1279 dobil v zastavo Kranjsko s Slovensko marko in bil 1286 ustoličen za koroškega vojvodo, njegov sin Henrik je postal še nominalni češki kralj. Z njim je tirolska veja izumrla (1335). Od goriške veje goriških grofov se je 1342 odcepila istrska. Imela je posest v Istri in na Dolenjskem, a je že 1374 izumrla. Zadnji predstavnik ožje goriške veje (s posestmi v Posočju, Furlaniji, na Vipavskem in Krasu), Lenart, je umrl 1500. Po vseh vejah goriških grofov so kljub sorodstvenim vezem s celjskimi grofi dedovali Habsburžani.
Dostopnost