sofisti [grško, ‘modri’], pri Grkih najprej vsi učenjaki; od 5. st. pr. n. š. naprej v Atenah potujoči učitelji retorike, ki so bili obenem tudi etični in politični vzgojitelji. Starejši sofisti so bili Protagora, Gorgias iz Leontine, Hipija in Prodik iz Keosa. Za sofiste je bilo značilno zavračanje filozofije narave in osredotočenost na etično-politična vprašanja, pri čemer so na podlagi eleatske ontologije razvijali retorične postopke dokazovanja. Zaradi nagnjenja k dlakocepskemu navideznemu dokazovanju so prišli na slab glas (kritizirali so jih zlasti Aristofan, Sokrat in Platon). Zdaj velja za sofista človek, ki svoje dokazovanje zasnuje na dlakocepstvu in zvijačah.
Dostopnost