pravica do samoodločbe narodov, pravica narodov do odločanja o svoji samostojnosti, o svoji državni ureditvi in o povezovanju z drugimi narodi. Ideja po pravici do samoodločbe narodov izhaja zgodovinsko iz ideje o »ljudski suverenosti« razsvetljenske filozofije in vpliva narodnih gibanj v 19. st. Bila je podlaga za ameriško deklaracijo o neodvisnosti 1776, kasneje pa je pravico do samoodločbe 1918 razglasil ameriški predsednik Wilson in nanjo so se oprli narodi razpadle Avstro-Ogrske. Med drugo svetovno vojno je načelo samoodločbe proklamirala atlantska listina. Po drugi svetovni vojni je pravica do samoodločbe zapisana v številnih mednarodnih dokumentih, med drugim v ustanovni listini Organizacije združenih narodov 1945, v deklaraciji o odpravi kolonializma 1960, v obeh paktih o človekovih pravicah 1966, najceloviteje pa je urejena v deklaraciji sedmih načel iz 1970., ki so pravico do samoodločbe ponovno potrdile.
Dostopnost