• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
Filipini (uradno ime Republica ñg Pilipinas [filipinsko], Republic of the Philippines [angleško], Republika Filipini), otoška država v z. Tihem oceanu, pred jv. obalo azijske celine.

časovni pas kitajski čas (srednjeevropski čas + 7 ur)
površina 300.000 km2, S–J 1900 km, V–Z 1100 km
prebivalstvo 74,7 mln., 249 preb./km2, letna rast 2,1 %, življenjska doba 66 let
glavno mesto Manila, 1,6 mln. preb., na zahodni obali Luzona, na obeh bregovih reke Pasig, ob njenem izlivu v Manilski zaliv
upravna razdelitev 13 regij (med njimi območje glavnega mesta) s 73 provincami
članstvo v organizacijah OZN (od 1945, ustanovni član), ASEAN, APEC, Načrt iz Kolomba
uradni jezik filipinski in angleški; številni domačinski jeziki
denarna enota piso (oznaka PHP)


Naravne razmere
Otoška država v s. delu Indonezijskega otočja. 69 % površja države zavzemata otoka Luzon (108.172 km2) na severu in Mindanao (99.311 km2) na jugu. Med njima (v notranjih morjih) so t. i. otoki Visayas: Samar, Leyte, Masbate, Bohol, Cebu, Negros, Panay, Mindoro. K Filipinom spadajo še otoška skupina Calamian, oddaljen podolgovat otok Palawan na Z, otoki Sulu na JZ ter otoški skupini Babuyan in Batan na S. Skupaj več kot 7000 filipinskih otokov (številni so veliki le nekaj km2) je ostanek v zgodnjem geološkem obdobju ugreznjenega gorovja. Na še vedno žive tektonske premike na obrobju Tihega oceana opozarjajo vulkanizem in pogosti močni potresi ter globokomorski Filipinski jarek (10.830 m) pred v. obalami otokov. Najvišji vrh države je 2954 m visok ognjenik Apo na Mindanau. Ob vznožju gora so gričevja, ponekod tudi kotline in tektonski jarki. Podnebje je tropsko z izrazitima deževno in sušno dobo. Največ padavin prinese jz. monsun med majem in oktobrom, v sušnem obdobju prevladujejo sv. zračni tokovi. Letna količina padavin je 2000–3000 mm, ponekod na v. obali pa več kot 3500 mm. Povprečna letna temperatura je ok. 27 °C, nihanje med letom je majhno. Severne otoke prizadevajo močni spiralasti vetrovi tajfuni s Tihega oceana. Z gozdom sta porasli le še okoli dve petini površja, večji del nekdanjega tropskega deževnega gozda je človek s požigalništvom in sečnjo spremenil v degradirani in savanski gozd. Na višjih območjih rastejo borovci in mešani hrastovi gozdovi, na Luzonu tudi monsunski gozd, na obalah mangrove. Več območij so zaščitili kot narodne parke, med njimi narodni park na ognjeniku Apo na Mindanau.

Prebivalstvo
Ok. 70 % prebivalcev je Filipincev, ki kot mladoindonezijsko ljudstvo spadajo v malajsko skupino. Filipinski jezik je sodobna različica tagaloškega jezika. Drugi staroselci, ki jih je danes še ok. 10 % vsega prebivalstva, so pripadniki nizkoraslih Aetijev iz skupine Negritov in različnih staroindonezijskih ljudstev (Igoroti, Ifugajci idr.). V kolonialnem obdobju se je priselilo največ Kitajcev (trgovski sloj), nekaj je tudi Indijcev, Američanov, Evropejcev.
Posebej gosto poseljena so nižavja na otokih Visayas ter osrednje nižavje na Luzonu, kjer je Manila. Za glavno mesto je značilno močno priseljevanje, skupaj s primestnimi naselji danes šteje že več kot 6 mln. preb. Posledica so težave z zagotavljanjem stanovanj, pitne vode, odstranjevanjem odpadkov, urejanjem prometa idr. Filipini so edina država v jv. Aziji s pretežno krščanskim prebivalstvom: 85 % jih je katoličanov, drugo so pripadniki filipinske neodvisne Cerkve (aglipajani, 6 %) in protestanti (3,5 %); poleg njih še sunitski muslimani (na j. otokih), budisti in pripadniki starih plemenskih verstev. Izobraževalni sistem je zasnovan na ameriškem. Splošna šolska obveznost je štiriletna. Nepismenih je ok. 14 % odraslih prebivalcev. V državi je več kot 50 državnih in zasebnih univerz, največ na območju Manile, med njimi tudi najstarejša univerza, ustanovljena 1611.

Državna ureditev
Po ameriški zasnovana nova ustava, sprejeta na referendumu 1987, opredeljuje Filipine kot predsedniško republiko. Predsednika države izvolijo na neposrednih volitvah vsakih šest let. Predsednik je na čelu izvršilne oblasti, hkrati je tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil. Zakonodajno oblast, tj. dvodomni parlament, sestavljata poslanski dom z 200 izvoljenimi in 50 poslanci, ki jih imenuje predsednik, ter senat s 24 člani. Pravosodni sistem ima španske, ameriške in aglosaške prvine ter prvine tradicionalnih plemenskih pravil.

Gospodarstvo
Temelj filipinskega gospodarstva je še vedno kmetijstvo, v katerem je zaposlena približno polovica vsega prebivalstva. 1988 so z agrarno reformo omejili velikost posesti na osebo in velik del veleposestniške zemlje razdelili med ljudi brez zemlje. Najpomembnejši pridelki so riž (deloma na namakanih terasah na pobočjih), koruza, gomoljnice, tropsko sadje (posebej ananas, banane in mango), sladkorni trst in tobak. Pomembno je gojenje kokosove palme, saj so Filipini vodilna svetovna proizvajalka kokosovega olja in kopre. Izvozni pomen t. i. manilske konoplje upada, narašča pa izvoz vlaken iz bananovca abaka. Živinoreja (vodni bivoli, govedo, prašiči, koze) je slabo razvita. Gospodarsko uporabna je približno polovica gozdnih sestojev. Zaradi razvoja domače lesne industrije se je nekdaj pomemben izvoz hlodovine precej zmanjšal. Pomembna sta še ribolov, ki pa je zaradi čezmernega lova zašel v krizo, in nabiranje biserovine. Sicer bogate mineralne vire le delno izkoriščajo. Pomembni so zlasti baker, zlato, srebro, železova, kromova in nikljeva ruda ter premog. Industrija je zgoščena predvsem na območju Manile. Velikih podjetij je malo, prevladujejo majhni obrati. Država podpira predvsem razvoj predelovalnih zmogljivosti za kmetijske pridelke in tako zagotavlja nova delovna mesta. Živilska industrija s proizvodnjo pijač je v državi zelo razvita gospodarska veja. Pomembne so še tekstilna (oblačilna), elektroindustrija, kemijska in lesnopredelovalna industrija. Razvito je tudi rokodelstvo. Ceste so še vedno pretežno makadamske, le na obeh glavnih otokih jih je večina že asfaltirana. Vloga železniškega prometa je skromna. Zaradi številnih otokov je pomembna priobalna plovba s trajekti, zelo dobro je razvit tudi notranji zračni promet. Največje pristanišče za čezoceanske ladje in glavno mednarodno letališče sta v Manili. V zadnjem času močno narašča pomen turizma. Zaradi vse boljšega gospodarstva Filipini od 1998 niso več pod strogim nadzorom Mednarodnega denarnega sklada.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 77.0 mlr. USD, 1030 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena) kmetijstvo 17 %, industrija 30 %, storitvene dejavnosti 53 %
uvoz (2000) 30 mlr. USD
izvoz (2000) 37 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001) 50 mlr. USD


Zgodovina
1521 je Filipine odkril Portugalec F. de Magalhães, 1543 so jih poimenovali po španskem infantu, poznejšem kralju Filipu II. Španski kolonizatorji in duhovščina so si podrejali otoke z nasilnim pokristjanjevanjem in uvajanjem fevdalnega družbenogospodarskega reda. Organiziran odpor Filipincev proti kolonialnim in fevdalnim oblastem se je kot gibanje za neodvisnost začel 1872, 1896 pa je prerasel v pravo revolucijo. Dve leti pozneje so enostransko razglasili neodvisnost, po špansko-ameriški vojni pa so Filipini pripadli ZDA. 1935 so dobili status članice Britanske skupnosti narodov s popolno avtonomijo. 4.7.1946 so sicer postali neodvisna država, vendar so ostali gospodarsko in vojaško tesno povezani z vodilno svetovno velesilo. Že od začetka neodvisnosti so delovala gverilska separatistična gibanja, predvsem v j. delu države. F. Marcos, ki je 1965 postal predsednik vlade, je vzpostavil avtokratski sistem vladanja in uvedel vojaško diktaturo (1972–81). Februarja 1986 so ga z nenasilno vstajo odstranili z oblasti. Predsednica vlade je postala C. C. Aquino, vdova 1983 umorjenega opozicijskega voditelja B. S. Aquina, in začela državo demokratizirati. Na predsedniških volitvah 1992 je zmagal nekdanji obrambni minister F. Ramos, na parlamentarnih volitvah pa si je večino zagotovila stranka Laban Ng Demokratigong Pilipino (LPD). Pogajanja z muslimansko uporniško organizacijo Narodna osvobodilna fronta (MNLF) so 1993 privedla do premirja. Pogajanja o avtonomiji province, kjer živi večinsko muslimansko prebivalstvo, pa še niso končana. Junija 1998 je predsednik postal Joseph Estrada; po množičnih protestih in obtožbah o zlorabi oblasti so ga odstavili januarja 2001. Zamenjala ga je podpredsednica G. Macapagal-Arroyo (izvoljena tudi maja 2004). Julija 2003 so brez prelivanja krvi končali upor 300 vojakov, v državi pa muslimansko prebivalstvo na jugu še vedno zahteva neodvisnost.

Sorodna gesla: Aquino, Benigno Simeon | Aquino, Corazon Cojuangco | Bohol | Calamian | Cebu | Filip II. | Filipinci | Indonezijsko otočje | Leyte | Luzon | Macapagal-Arroyo, Gloria | Magalhães, Fernão de | Manila | Marcos, Ferdinand | Masbate | Mindanao | Mindoro | Negriti | Negros | Palawan | Panay | Ramos, Fidel | Samar | Sulu | tagaloški jezik | Združene države Amerike


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek