kri (grško haima, latinsko sanguis), tekočina v telesu človeka in živali. Kri je v zgodovini simbolizirala posebno življenjsko moč: zaužije se med daritvijo, v magiji se uporablja kot sredstvo, ki varuje ali škoduje. Zaradi te ambivalentne značilnosti je postalo uživanje krvi tabuizirano (tabu), vsak dotik z njo pa ritualna nečistost.
Pri človeku 5–6 l pri telesni masi 70 kg; temperatura 37 °C; pH 7,33; zaradi krčenja in raztezanja srca kri nenehno kroži (krvni obtok). Sestava: a) krvne celice (pribl. 45 %), b) krvna plazma: krvna tekočina in beljakovine: albumini, globulini, fibrinogen (strjevanje krvi) idr.; vsebuje tudi mineralne soli (elektrolitsko ravnovesje) in encime. Krvni serum je po sestavi podoben krvni plazmi, vendar nima fibrinogena.
Naloge krvi Prenos hranilnih snovi in kisika do vseh telesnih celic. Kisik rdeče krvne celice (eritrociti) dovajajo iz pljuč, vezanega na krvno barvilo (hemoglobin). V pljuča odvajajo presnovek – ogljikov dioksid v raztopljeni obliki. Druge presnovke odvaja kri v ledvice. Pufranje krvi (alkalna rezerva) vzdržuje enakomerno vrednost pH 7,33. Kri prenaša od žlez k sprejemnim organom tudi vse hormone; s protitelesi in belimi krvnimi celicami (levkociti) sodeluje pri obrambi organizma pred povzročitelji okužb, tujki, strupi. Ima posebno sposobnost strjevanja, ki preprečuje preveliko izgubo krvi ob poškodbah (izguba več kot 2 litrov krvi je smrtno nevarna). Protikoagulacijski sistemi (fibrinolitiki) preprečujejo strjevanje krvi v telesu (tromboza). Kemična sestava človeške krvi je razl., zato razlikujemo več krvnih skupin. Premajhno število eritrocitov oz. hemoglobina povzroči anemijo, maligna degeneracija levkocitov pa levkemijo. Krvne preiskave rutinsko opravljajo v vsaki bolnišnici (krvna slika, sedimentacija, krvni sladkor, elektroforeza). Nekatere druge krvne bolezni: bljuvanje krvi (hematemeza), izkašljevanje krvi (hemoptiza), udor krvi (hematoreja), dedne bolezni (hemofilija, Fabryjeva bolezen).
Pri živalih Vretenčarji (tudi kolobarniki, nitkarji idr.) imajo tako kot človek zaprt krvni obtok, kri in limfa se pretakata po ločenih obtočilih; živali z odprtim krvnim obtokom (mehkužci, členonožci idr.) imajo telesne sokove (hemolimfo). Pri nevretenčarjih hemoglobin navadno ni v rdečih krvnih celicah, temveč je raztopljen v plazmi. Pri živalih obstajajo poleg rdečega hemoglobina še druga krvna barvila: modri hemocianin (pri nekaterih mehkužcih, rakih in pajkih), rdečkast ehinokrom (pri nekaterih morskih ježkih), zeleni klorokruorin (pri kolobarnikih).
Nastajanje krvi (hematopoeza, hemopoeza) Diferenciacija razl. krvnih celic še vedno ni povsem pojasnjena. Sklepajo, da vse vrste krvnih celic izhajajo iz skupne, nediferencirane oblike: iz hematopoetske matične krvotvorne celice. Te klične celice so v kostnem mozgu. Že tam se iz njih razvijejo rdeče krvne celice brez celičnega jedra (eritrociti) in bele krvne celice z jedrom (levkociti). V limfnih organih (vranica, bezgavke in priželjc) dozorijo razl. limfociti. Diferenciacija celic ubijalk je nejasna. Iz megakariocitov, največjih celic kostnega mozga, nastanejo trombociti (krvne ploščice). Nastajanje krvi uravnavajo hormoni ali njim sorodne snovi. Življenjska doba diferenciranih krvnih celic je različna: eritrociti preživijo pribl. 100 dni, limfociti do 200 dni, trombociti le 8–10 dni.
Dostopnost