osvetlitev,
1. splošno: učinkovanje svetlobnega vira na predmete ali telesa v okolici. Ločimo naravno osvetlitev (sonce) in umetno osvetlitev (s svečo, plinsko svetilko, električno žarnico, bliskovko idr.). Umetni viri se uporabljajo za osvetlitev delovnih in bivalnih prostorov, cest, kulturnih spomenikov idr.

Sorodna gesla: svetloba | umetna dnevna svetloba
2. fotografija: postopek, pri katerem za svetlobo občutljivo snov izpostavimo delovanju svetlobe snemanega predmeta. Količino svetlobe, ki pade na film, določa trajanje osvetljevanja. Osvetlitev navadno traja od 1/30 do 1/1000 s, v posebnih primerih (slikanje ponoči) lahko več ur, za snemanje hitrih pojavov (izstrelki) pa komaj 1/8000 s. Čas osvetlitve določa zaklop; ta se razmakne za izbrani čas in spusti svetlobo do filma. Če prihaja s snemanega predmeta premalo svetlobe, je potrebna dodatna kratkotrajna osvetlitev predmeta z bliskovko. Novejše bliskovke krmili tiristorsko vezje – na osnovi hitre meritve izračuna ustrezno količino svetlobe in odda primerno močan svetlobni impulz. Večina sodobnih kamer ima vgrajeno osvetlitveno avtomatiko. Pri premočni osvetlitvi dobimo presvetle, pri preslabi osvetlitvi pa pretemne posnetke.

Sorodna gesla: ekspozicija | fotografija | luxsekunda | osvetlitvena avtomatika | razvijalec | razvijanje | zaklop


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek