genska tehnologija, molekularno biološka metoda, ki omogoča izolacijo želenega fragmenta DNK in njegovo kloniranje ne glede na biološki izvor. Cilj genske tehnologije je biotehnološko pridobivanje uporabnih beljakovin, ki so bodisi prisotne v naravi bodisi so umetno tako spremenjene, da svojo vlogo opravljajo še bolje kot naravne beljakovine ali celo pridobijo popolnoma novo vlogo. Genska tehnologija se je razvila v eno od najpomembnejših raziskovalnih metod v sodobni biologiji, vse večji pa je tudi njen uporabni pomen. Z vnosom človeških genov v mikroorganizme je mogoče pridobivati nekatere snovi, ki so potrebne v medicini, npr. inzulin, interferon, rastni hormon. V živinoreji in poljedelstvu bo genska tehnologija verjetno že kmalu dopolnila in izboljšala klasične načine reje in pridelave. Z gensko tehnologijo je mogoče vzgojiti sorte kulturnih rastlin, ki imajo večji pridelek in so bolj odporne proti boleznim. Genska tehnologija je uporabna tudi pri varstvu okolja, saj je mogoče pridobiti mikroorganizme, ki razgradijo nekatere nevarne snovi, ki se v naravi sicer ne razgradijo. V genski tehnologiji uporabljajo nekatera »orodja«: z restrikcijskimi encimi razrežejo molekulo DNK na točno določenih mestih, ligaze pa fragmente DNK spet povežejo skupaj. Vnos tuje DNK v celico lahko poteka: 1. z vektorji (plazmid, bakteriofagi, retrovirusi), 2. z neposrednim injiciranjem DNK v zarodek na zelo zgodnji stopnji razvoja in 3. v električnem polju, ki poveča prepustnost plazemske membrane za DNK. Možnost uporabe genske tehnologije pri človeku je omejena, hkrati pa zbuja tudi dvom (humana genetika, gensko zdravljenje).
Dostopnost