antibiotiki [grško], snovi, ki zavirajo rast ali razmnoževanje bakterij, alg, glivic (glive), praživali in drugih mikroorganizmov (npr. kloramfenikol, tetraciklini, makrolidni antibiotiki), nekateri pa mikroorganizme uničijo (npr. polipeptidni antibiotiki, aminoglikozidni antibiotiki, betalaktamski antibiotiki). Pojem je v začetku obsegal snovi, ki nastajajo v živih celicah ali pa jih je mogoče pridobiti iz presnovnih proizvodov teh celic; pri tem gre zlasti za celice bakterij (iz vrst Streptomyces, Bacillus, Pseudomonas) in glivic (iz vrst Penicillium, Aspergillus). Po tem naj bi se antibiotiki razlikovali od industrijsko sintetiziranih kemoterapevtikov, npr. sulfonamidov. Ta razmejitev ni več tako ostra, odkar so nekatere antibiotike delno ali v celoti umetno pridobili (npr. kloramfenikol, peniciline). Antibiotike razdelimo na osnovi njihove kemične strukture in drugih lastnosti na tele skupine: betalaktamski antibiotiki (npr. penicilin), aminoglikozidni antibiotiki (npr. streptomicin), tetracikline, makrolidne antibiotike (npr. eritromicin), polipeptidne antibiotike (npr. polimiksin), polienske antibiotike (npr. amfotericin B). Baktericidno ali bakteriostatično delovanje antibiotikov, ki je v bistvu odvisno od njihove kemične strukture, je posledica več sprememb, ki jih antibiotiki povzročijo v mikroorganizmih: zaviranje sinteze bakterijske stene (npr. betalaktamski antibiotiki), motnja v permeabilnosti plazmine membrane (npr. polipeptidni antibiotiki), motnja sinteze RNK ali DNK (npr. novobiocin) ali motnja v sintezi proteinov (npr. tetraciklini, aminoglikozidni antibiotiki). Od pribl. 6000 znanih spojin z antibiotičnim delovanjem jih je za zdravljenje mogoče uporabiti le majhen del. V medicini se antibiotiki uporabljajo za zdravljenje infekcij, nekateri tudi pri zdravljenju nekaterih tumorjev. Antibiotiki širokega spektra so antibiotiki s posebno širokim obsegom delovanja glede na vrste mikroorganizmov (npr. tetraciklini). Antibiotikov ne smemo dajati pri lahkih boleznih, ker to lahko povzroči razvoj rezistentnih sevov bakterij in lahko tako uporabljen antibiotik pri resni bolezni odpove. Učinkovitost antibiotikov določamo tako, da ugotovimo odpornost razl. mikroorganizmov nanje (antibiogram). Antibiotiki kažejo včasih tudi nezaželene stranske učinke, npr. alergije. Kadar dajemo antibiotike živalim, ki so vir naše prehrane (meso, mleko, jajca), moramo počakati še določen čas (karenčna doba), da se iz živali izločijo antibiotiki in njegovi presnovki. Kloramfenikola ne smemo dajati živalim, od katerih dobivamo mleko ali jajca. Nekateri antibiotiki se dodajajo v živinsko krmo, da se izboljša poraba hrane, poveča hitrost rasti in odpornost proti infekcijam; posebej pri vzreji perutnine, prašičev in tudi pri govedoreji. V ta namen se uporabljajo takšni antibiotiki, ki se sicer večinoma ne uporabljajo za zdravljenje in pri katerih ne pričakujemo absorpcije skozi črevesno steno in s tem izključimo njihovo prisotnost v živilih.
Dostopnost