1. suita, vrsta plesnih stavkov v isti tonaliteti, ki so po naravi razl.; nastala v 16. st. kot instrumentalna suita, zlasti za lutnjo, iz starih sestavov dveh plesnih skladb kot sodi koračni in lihi poskočni ples (pavana – galiarda). Ok. 1620 je veljalo zaporedje pavana – galiarda – alemanda – courante, od 1640 pa zaporedje alemanda – courante – sarabanda – gigue. To so bili obvezni deli suite. Na začetku je bila ta vrsta lahko razširjena z uvodnim stavkom (npr. uverturo, kot so Glasba na vodi in Glasba za kraljevski ognjemetG. F. Händla ali štiri orkestrske suite. J. S. Bacha), med sarabando in giguo pa je bilo mogoče dodati t. i. neobvezne plese (gavota, menuet, bourrée, rigaudon, loure, passepied idr.) ali pa neplesne stavke določene narave, npr. scherzo, burleska, capriccio ipd. Ta razvrstitev v suito, ki so jo včasih brez posebnega razločevanja imenovali tudi partito, je veljala do polovice 18. st., ko sta jo nadomestila najprej divertimento, pozneje pa sonata, ki je iz suite prevzela menuet. Poleg Bacha in Händla so glavni mojstri suite. G. Ph. Telemann, F. Couperin, J.-Ph. Rameau.