francoska filozofija, francoski misleci so že od zgodnje sholastike (P. Abelard) odločilno sodoločali tradicijo evropske filozofije (pariška univerza kot središče sholastične učenosti; ustanovitev šol v Toursu, Chartresu in Svetega Viktorja v Parizu). Spor med razl. sholastičnimi smermi so rešili na francoskih tleh v 15. st. V 16. st. se je z J. Bodinom razvila pravna filozofija in filozofija države, z M. E. de Montaigneom pa skeptično-ironična drža in obenem klasična forma izražanja v francoščini. Odločilna je bila Descartesova utemeljitev novoveške filozofije. Njegov racionalizem je zelo vplival na A. Geulincxa in N. de Malebrancha, nasprotoval pa mu je P. Gassendi. Pascalova mistično-religiozna usmerjenost je poudarjala drugačne, vendar prav tako pomembne motive. Razsvetljenstvo, katerega predhodnik je bil v Franciji P. Bayle, najpomembnejši predstavnik pa Voltaire, je poleg vere v razum prineslo tudi odločno kritiko družbe; ta je končno izzvala francosko revolucijo. Pomembni razsvetljenski misleci, ki se v posameznostih med seboj močno razlikujejo, so bili: Ch. de S. Montesquieu, J. O. de Lamettrie, P. H. D. von Holbach, C. A. Helvétius, É. B. de Condillac, D. Diderot, J. d'Alembert, M. J. A. N. de C. Condorcet in J.-J. Rousseau, ki je imel med razsvetljenci najmočnejši vpliv. Po revoluciji je za nekaj časa prevladala filozofsko-krščanska restavracija (razsvetljenska filozofija je bila nasprotno anticerkvena, celo antikrščanska), njeni glavni predstavniki pa so bili L. Bonald, H. F. Lamennais in J. M. de Maistre. Tudi v 19. st. se je delno samostojno, delno pa na podlagi nemškega idealizma razvijala spiritualistično-idealistična misel (V. Cousin, J. Lachelier, F. P. Maine de Biran, A. Fouillée); poleg tega se je z A. Comtom uveljavil pozitivizem, ki je imel svoje korenine v 18. st. Značilne so bile tudi politične teorije in utopične zamisli zgodnjih socialistov (C.-H. de Saint-Simon, Ch. Fourier, P.-J. Proudhon). V drugi polovici 19. st. je bilo veliko razl. miselnih smeri, od katerih sta logika (L. Couturat, H. Poincaré) in krščanski neorealizem pridobila svoj pomen šele v 20. st.; vitalistični idealizem (J. M. Guyau) ni imel pravih privržencev. Odločilne nove spodbude je na začetku 20. st. prinesla filozofija življenja (H. Bergson, M. Blondel), pozneje pa eksistencializem in sorodne smeri (J.-P. Sartre, A. Camus, E. Mounier) oz. krščanska filozofija eksistence (G. Marcel) ter fenomenologija (E. Lévinas). Prav te smeri in ponovno zanimanje za lingvistiko F. de Saussurea so postale po drugi svetovni vojni poglavitna spodbuda strukturalizmu in tokovom, ki so se iz njega razvili.
Dostopnost