infrardeča astronomija, veja astronomije, ki raziskuje vesoljske vire, pri katerih prevladuje infrardeče sevanje 0,8–100 µm. V opazovanjih iz višinskih postaj, balonov ali umetnih satelitov srečamo (razl.) močno absorpcijo tega sevanja v atmosferi Zemlje. Za snemanje (odvisno od valovne dolžine) uporabljajo ustrezne fotografske emulzije, svinčeno-sulfidne celice ali fotoelektrične polprevodniške detektorje. Viri infrardečega sevanja so lahko hladne ali mlade zvezde majhne mase v fazi krčenja (temperatura 700–800 K) pa tudi obsežne meglice ali majhni deli jeder galaksij (tudi naše Galaksije) in kvazarji.
Dostopnost