empirizem [grško], v filozofiji osnovno pojmovanje, da zgolj izkušnja posreduje utemeljeno spoznanje. Na tem prepričanju sloni zahteva, da mora biti znanost utemeljena na izkušnji; v srednjem veku je na empirizmu temeljil nominalizem. V Angliji je empirizmu najprej utrla pot filozofija F. Bacona, v nasprotju z racionalizmom sta ga razvijala J. Locke in D. Hume, pozneje pa ga je nadaljeval J. S. Mill; tudi v celinski Evropi ima še danes številne privržence.