slovenska književnost, začetki ustnega slovstva segajo v čas naseljevanja slovenskih prednikov na alpskem območju (ok. 600), vendar se zaradi povezanosti s prvotnimi verovanji to slovstvo po pokristjanjenju v 8. st. ni moglo obdržati. Posamezne sestavine prvotnih bajk, pripovedk, pravljic, morda tudi krajših pesnitev so prešle v ljudsko slovstvo visokega in poznega srednjega veka, ki se je razvijalo iz lastnih izročil pa tudi iz mednarodnih vplivov, iz splošno razširjenih motivov, tem in oblik. V pesmih in proznih pripovedih je izoblikovalo vrsto tipičnih likov (Kurent, Kralj Matjaž, Lepa Vida, Peter Klepec, Pegam in Lambergar), vendar je na slovenski literarni razvoj lahko vplivalo šele po 1800, ko je prišlo do prvih objav teh ustnih besedil. Začetki pisanega slovstva (pisemstva) segajo prav tako v zgodnji srednji vek, v obliki polliterarnih in neliterarnih besedil za cerkveno rabo, v glavnem za potrebe tujih duhovnikov na Slovenskem. Najpomembnejši so Brižinski spomeniki (ok. 1000), Rateški ali Celovški rokopis (konec 14. st.) in Stiški rokopis (prva polovica 15. st.). Glavne zvrsti so bile molitve, spovedni obrazci, pridiga in cerkvena pesem. Ta se je bližala poeziji, vendar tudi druga besedila niso bila brez estetskih prvin. Pravih literarnih zvrsti, značilnih za srednji vek (epi, verzni romani, posvetna lirika, duhovne igre), slovenska književnost v teh stoletjih ni razvila. Odločilna za nastanek prave književnosti je bila reformacija; 1550 sta izšli prvi slovenski knjigi, Trubarjev Katekizem in Abecedarij. Glavni protestantski pisatelji – P. Trubar, S. Krelj, J. Dalmatin, A. Bohorič – so s svojimi katekizmi, postilami, pridigami in pesmimi ustvarjali versko slovstvo, po izvoru prevodno, po značaju večidel neliterarno, pač pa so s prevodom celotne Biblije (1584), njenih zgodb, Visoke pesmi in psalmov položili temelj poznejši poeziji in pripovedništvu. Koncem reformacije (ok. 1600) je to slovstvo zamrlo, v skromni obliki ga je nadaljevala protireformacija pod vodstvom ljubljanskega škofa T. Hrena, vendar samo do 1615, ko je knjižna produkcija zastala za več kot pol stoletja (do 1672). V vmesnem obdobju so nastajale rokopisne zbirke (Kalobški rokopis, ok. 1650) z nabožnimi, tudi pripovednimi pesmimi. Po obuditvi slovstvene dejavnosti 1672 se je začelo obdobje literarnega baroka, v obliki katoliške nabožne književnosti. Ta sicer ni razvila tipičnih baročnih zvrsti (ep, tragedija, komedija, pastirske igre, idile, romani), pač pa jo označujejo za barok tipične slogovne poteze. Prevladujoče zvrsti so bile cerkvene pesmi, pridige in nabožne meditacije. Zaradi živahnega sloga in vloženih zgodb (basni, legend, parabol, šaljivk, anekdot in kratkih novel) so postale pridige Janeza Svetokriškega, Rogerija Ljubljanskega in J. Basarja prvi primer umetne slovenske proze. Podoben pomen so imele za nastanek izvirne dramatike duhovne igre (Škofjeloški pasijon, 1721). Literatura slovenskega razsvetljenstva se začenja 1768 z izidom Krajnske gramatikeM. Pohlina, vrh doseže 1790–1810. Konec obdobja označuje leto 1809 z izidom Kopitarjeve slovnice oz. 1819 s smrtjo vodilnih razsvetljencev Ž. Zoisa in V. Vodnika; znotraj te literature obstaja več stopenj in smeri. V pesniškem almanahu Pisanice (1779–81) se z razsvetljenstvom prepletajo prvine baroka, sentimentalizma in predromantike. Prvi vrh predstavljata komediji Županova Micka in Matiček se ženi, ki ju je A. T. Linhart 1790 priredil po J. Richterju oz. P. C. Beaumarchaisu; veljata za začetek slovenske dramatike. Po 1795 je v središču literarnega razvoja Vodnikova poezija (Pesme za pokušino, 1806), po idejah razsvetljenska, po slogu blizu rokokoju in klasicizmu, pa tudi ljudski poeziji. Romantično obdobje se začenja po 1820 z M. Čopom, ki je kot literarni kritik in zgodovinar izšel iz nemške romantične estetike. V ožjem pomenu traja slovenska romantika od začetka pesniškega almanaha Krajnska čbelica (1830) do 1848, ko objavi F. Prešeren zadnje pesmi in se z marčno revolucijo spremenijo podlage slovenskega literarnega življenja. V središču obdobja je Prešernova poezija, ki duhovno in oblikovno pripada evropski romantiki. S soneti, gazelami, elegijami, baladami, romancami in pesnitvijo Krst pri Savici (1836), zbranimi v knjigo Poezije (1847), je Prešeren vrh slovenskega pesništva, klasičen po tem, da je najpopolneje izrabil izrazne in estetske možnosti slovenskega jezika. Za desetletja 1850–1900 je bilo odločilno, da je v tem obdobju slovenski narod prešel iz kulturno prebujene v meščansko družbo, zato je tudi literarno prevzela nove nacionalne, politične in socialne naloge. Najprej je bila tesno povezana s političnimi gibanji staroslovencev in mladoslovencev, proti koncu 19. st. z nasprotji med klerikalizmom in liberalizmom, tem se je pridružil vpliv socializma. Glavna značilnost obdobja je bilo oddaljevanje od romantike in približevanje k realizmu. Ob liriki, ki je dosegla vrh že s Prešernom, je za desetletja po njegovi smrti postal značilen razmah pripovedne proze s prvimi povestmi, novelami, črticami in romani. Najpomembnejši pesnik poromantične lirike je bil S. Jenko, še večji ugled so v svojem času uživale pesmi F. Levstika, J. Stritarja in S. Gregorčiča. Levstik in Stritar sta bila poleg tega pomembna pripovednika, kritika in teoretika. Balado in romanco, ki jima je Prešeren dal romantično podlago, je obnovil A. Aškerc v duhu realizma in liberalizma. Prva vrednejša pripovedna dela so nastala z J. Trdino, F. Levstikom, J. Jurčičem, I. Tavčarjem in J. Kersnikom – Levstikov Martin Krpan (1858) kot umetna pripovedka na ljudske motive, Jurčičev Deseti brat (1866) kot prvi slovenski roman, Tavčarjeve črtice in novele (Med gorami, V Zali) ter njegov zgodovinski roman Visoška kronika (1919), Kersnikove Kmetske slike in roman Jara gospoda (1893). Dramatika je do konca 19. st. ostajala ob strani, čeprav so z Jurčičem, Levstikom in A. Medvedom nastale prve izvirne tragedije, komedije in drame. Pomembna pridobitev obdobja so bile prve literarne revije (Slovenski glasnik, Ljubljanski zvon, Dom in svet). Ok. 1900 se začenja obdobje moderne s prvimi knjigami I. Cankarja (Vinjete, Erotika) in O. Župančiča (Čaša opojnosti), medtem ko sta pesniški zbirki D. Ketteja in J. Murna izšli šele po smrti obeh. Poleg teh štirih avtorjev, ki sestavljajo moderno v ožjem pomenu, sodijo v obdobje še F. S. Finžgar (zgodovinski roman Pod svobodnim soncem, kmečke povesti), Iz. Cankar (roman S poti), F. Milčinski (humoreske, mladinski spisi), L. Kraigher (roman Kontrolor Škrobar), M. Pugelj idr. Moderna se konča 1918, ko umre Cankar, ko Avstro-Ogrska razpade in pridejo Slovenci v okvir nove jugoslovanske države. Po 1918 še zmeraj ustavarjajo mlajši nasledniki moderne, najpomembnejši med njimi pesnik A. Gradnik. – Značilna za moderno je bila raznovrstnost smeri in slogov, poleg osrednjih tokov nove romantike, dekadence in simbolizma zajema še močne prvine realizma oz. naturalizma in prve zametke ekspresionizma. Po Prešernovi romantiki predstavlja drugo veliko obdobje slovenske književnosti. Dala je troje pomembnih pesnikov (Ketteja, Župančiča, Murna), največjega slovenskega pripovednika in dramatika Cankarja ter več vidnejših pesnikov, pripovednikov, dramatikov in esejistov. Ponoven vzpon lirike je spremljal razmah pripovedne proze in dramatike, obeh na evropski ravni in z odlikami, ki se kažejo predvsem v Cankarjevih poetičnih črticah (Podobe iz sanj, 1917), romanih in povestih (Hiša Marije Pomočnice, 1904, Hlapec Jernej in njegova pravica, 1907, Kurent, 1909) in dramah (Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 1908, Hlapci, 1910, Lepa Vida, 1912). Obdobje med vojnama (1918–41) obsega dvoje faz – ekspresionistično do 1930 in socialnorealistično. Ekspresionizem je bil v 20. letih najmočnejša literarna smer, vendar z mnogimi prvinami prejšnjih tokov, naturalizma, nove romantike, dekadence, simbolizma. To velja zlasti za starejše avtorje – I. Preglja in njegove katoliško duhovne romane v osebnem slogu (Plebanus Joannes, 1920, Bogovec Jernej, 1923) ter S. Majcna z dramami na motive prve svetovne vojne. Osrednji ekspresionistični pesniki so bili A. Podbevšek, M. Jarc, S. Kosovel in A. Vodnik, vendar so bile med njimi velike razlike – Podbevšek je bil avantgardist, blizu futurizmu, na Kosovela je učinkovala poleg avantgarde tudi proletarska poezija, pri Vodniku se dekadenca in simbolizem prepletata s katoliško duhovno podlago. V prozi je bil ekspresionizem manj izrazit, poleg Pregljevih slogovno ekspresivnih del sodijo vanj novele in črtice S. Gruma. Ta je avtor najpomembnejše drame tega časa, groteske Dogodek v mestu Gogi (1930). V nasprotju z ekspresionizmom je bil socialni realizem enotnejši, njegov razvoj, ki se podaljšuje med vojno do 1950, pa enakomernejši. Lirika je bila v njem podrejena pripovedništvu in dramatiki. V prozi je upodabljal kmečko življenje, z družbenokritičnega, pogosto marksističnega stališča. Poglavitni avtorji takšne proze so bili Prežihov Voranc z novelami Samorastniki (1940) in romani (Požganica, 1939, Doberdob, 1940), M. Kranjec in C. Kosmač; v književnost so prinašali pokrajinsko različnost Koroške, Prekmurja in Primorske. Zlasti romani imajo pomembno vlogo, saj so ti pisatelji prvi po oblikah romana, ki so bile v 19. st. še nerazvite, v dobi moderne pa lirsko-subjektivne, zasnovali prave epske zgodbe, pogosto s kolektivno zasnovo. V dramatiki je socialni realizem gojil model družbenokritičnih iger z zgodovinsko ali sodobno, meščansko in kmečko motiviko (B. Kreft, F. Kozak, I. Potrč). J. Kozak je razvil posebno prozno obliko na meji med pripovedjo in esejem. Kljub prevladi socialnega realizma zajema ta čas še druge smeri in avtorje. Vanj spada pozno pesništvo A. Gradnika, ki je izšel iz moderne, a vrh dosegel šele med vojnama. Najpomembnejši pesnik po 1930 je bil B. Vodušek (Odčarani svet, 1939), med osrednjimi pripovedniki pa V. Bartol (novele Al Araf, 1935, roman Alamut, 1938). Pri obeh se prvine ekspresionizma in dekadence povezujejo z zametki eksistencializma. Ta literarna različnost se je ohranjala tudi med drugo svetovno vojno. V popularnem partizanskem pesništvu (K. Destovnik, M. Bor) je prevladovala tradicija socialnega realizma. Od mlajših pesnikov, ki so se tik pred vojno usmerili k moderni poeziji po zgledih simbolizma in ekspresionizma, sta med vojno dosegla vrh F. Balantič in I. Hribovšek; padla sta na protikomunistični strani. Posebno mesto pripada v tem času E. Kocbeku, ki je ok. 1930 izšel iz ekspresionizma, se usmeril k novi stvarnosti s pesniško zbirko Zemlja (1934), še pozneje k eksistencializmu krščanskega tipa, a vrh dosegel šele po vojni. Po 1950 se začenja obdobje sodobne književnosti, povezane z bistvenimi socialnimi, moralnimi, tudi političnimi vprašanji povojne dobe; mednje je spadal zlasti posameznikov položaj pod komunistično oblastjo. Ob socialnem realizmu, ki je prevladoval v prvem desetletju, so začele oživljati značilnosti nove romantike, simbolizma in ekspresionizma. Ok. 1960 sta od modernejših smeri doživela močan razmah eksistencializem in modernizem, prvi v prozi in dramatiki, drugi v poeziji, polagoma še v drugih zvrsteh. Ok. 1970 se je modernizem stopnjeval do skrajnih oblik, povezanih z neoavantgardo. Po 1980 so se tudi v slovenski književnosti pojavila prva znamenja postmodernizma. Precej drugače se je novejša književnost razvijala v slovenskem zamejstvu in med emigranti, ki so morali 1945 zapustiti domovino zaradi protikomunistične usmerjenosti; odtlej so ustvarjali v Argentini, ZDA ali Avstraliji, tako da so ostajali večidel zvesti novi romantiki, ekspresionizmu ali domačijskemu realizmu (T. Debeljak, Z. Simčič, V. Kos, K. Mauser idr.). V matični Sloveniji in pri manjšinah v Italiji in Avstriji se je v literarnem razvoju zelo uveljavila menjava generacij. V poeziji sta bila najpomembnejša avtorja iz predvojnega rodu Kocbek in J. Udovič, prvi z ekstatično-vizionarno liriko na motive revolucije in povojnega komunističnega sveta. Prvi povojni rod je svojo poezijo navezal na novoromantično tradicijo in na ideje »intimizma« – I. Minatti, L. Krakar, C. Zlobec, T. Pavček, J. Menart in K. Kovič, ki se je med njimi polagoma najbolj približal moderni poeziji. V modernizem se je ok. 1960 med prvimi usmeril V. Taufer, od lirske tradicije sta se sočasno najdlje odmaknila D. Zajc in G. Strniša s poezijo na teme groze, absurda in eksistenčne tesnobe. Drugi povojni generaciji pripadajo J. Snoj, S. Makarovič, N. Grafenauer in T. Šalamun, razpeti med simbolizmom in modernizmom. Odločilen korak v skrajni modernizem je napravil Šalamun, v tej smeri so mu sledili mlajši M. Jesih, I. Svetina, B. A. Novak in Uroš Zupan, vendar so prav ti razvili nove, postmodernistične poetične forme. Vzporedno je potekal razvoj tradicionalne, na realistično izročilo oprte lirike (E. Fritz, F. Forstnerič, M. Kravos, Alojz Ihan idr.). Podobno se je razvijala sodobna pripovedna proza. Od predvojnih pisateljev so nekateri nadaljevali socialni realizem (I. Potrč z romanom Na kmetih, 1954), drugi so prešli v eksistencializem in modernizem, od teh Kocbek z novelami na partizanske motive Strah in pogum (1951) ter V. Zupan s številnimi avtobiografskimi romani iz predvojnega, partizanskega in povojnega časa (Menuet za kitaro, 1975, Levitan, 1983). Prva povojna generacija je dala vrsto pripovednikov, ki sledijo razl. usmeritvam – B. Pahor, B. Zupančič, A. Hieng, A. Rebula, L. Kovačič, D. Smole, V. Kavčič, P. Zidar, M. Rožanc, J. Snoj, P. Božič idr. Njihova dela segajo duhovno in slogovno od neorealizma do modernizma. Pisatelji druge in tretje povojne generacije (R. Šeligo, F. Lipuš, D. Jančar) so te usmeritve razvijali naprej, vse do najnovejših oblik postmodernističnega pripovedništva (B. Gradišnik, Andrej Blatnik, Igor Bratož) ali sorodnih smeri (M. Kleč, Andrej Morovič, Jani Virk idr.). Razvoj dramatike po 1950 je segel od prvih povojnih dram v slogu socialnega realizma prek eksistencializma in gledališča absurda do postmodernističnih iger. Pomembni dramatiki so zrasli zlasti iz prve povojne generacije – D. Smole (Antigona, 1960) in P. Kozak (Afera, 1961, Kongres, 1967); poglavitni predstavnik gledališča absurda pri Slovencih je postal P. Božič. D. Zajc in G. Strniša sta s svojimi igrami (Zajčevi Voranc, 1978, in Grmače, 1994; Strniševi Samorog, 1967, in Ljudožerci, 1972) uveljavila poetično dramo na eksistencionalno-moralne teme. Po 1970 so odločilen vpliv na slovensko gledališče dobila dramska besedila Šelige, D. Jovanovića, Jesiha in Jančarja, ki nadaljujejo tradicije poetične, absurdne, eksistencialistične dramatike, pogosto z novo postmodernistično usmeritvijo.
Dostopnost