črevo (grško enteron, latinsko intestinum), cevasti del prebavil med izhodom iz želodca in zadnjikom; imajo ga skoraj vsi večceličarji. Pri nižjih vretenčarjih ga sestavljata dva odseka: dihalno (škržno) črevo za dihanje in prebavno (ravno) črevo s prebavnimi organi. Dolžina je povezana z izkoristkom prehrane: mesojedci imajo kratko črevo, rastlinojedci dolgo, koprofagi še daljše. Razmerje med telesno višino in dolžino črevesa je pri mački 1 : 4, človeku 1 : 4,5, svinji 1 : 14, ovci 1 : 24. Človeško črevo sestavljata tanko in debelo črevo 1. Tanko črevo (intestinum tenue) je dolgo 4–5 m. Začne se s pribl. 30 cm dolgim dvanajstnikom (duodenum), v katerega se izlivajo žolč in sokovi trebušne slinavke. Nadaljuje se v tešče (ieiunum) in vito (ileum) tanko črevo, v katerih poteka osrednji del prebave in absorpcija hranil skozi črevesno steno v kri. Na njuni steni so številne gube in resice. 2. Debelo črevo (intestinum crassum ali colon) se začenja na prehodu s slepim črevesom. V debelem črevesu, ki meri pribl. 1,5 m, se ostanki hrane zgostijo (absorpcija vode), bakterijska flora pa jih spremeni v blato. V danki (rectum) se blato kopiči, izloči se skozi zadnjik (anus). Celotno črevo se stalno ritmično giblje (peristaltika), kar potiska hrano in blato naprej. Rak črevesa: rak epitelija se večinoma razvije v debelem črevesu (carcinoma coli) iz benignih polipov. Rak debelega črevesa je pogostejši v razvitih državah (posledica razlik pri prehrani). Zdravljenje: operativno, z obsevanjem in citostatiki. Nekatere druge črevesne bolezni: perforacija (predrtje črevesa), inkarceracija (ukleščenje črevesa), enteritis, Crohnova bolezen (vnetje črevesa), iritabilni kolon (vzdraženje debelega črevesa), aholija (izločanje žolča v črevo).
Dostopnost