konjunktura [latinsko], 1. splošno:preplet ugodnih okoliščin.2. gospodarstvo:ciklično nihanje zaposlitve proizvodnega potenciala kot posledica sprememb v povpraševanju. Pri tem se lahko gospodarska nihanja nanašajo na celotno narodno gospodarstvo (narodnogospodarski cikli) ali le na posamezne veje (panožni cikli). Konjunkturni cikel sestavljajo štiri faze (stopnje): po prehodu z najnižje točke se začne oživljanje (vzpon) gospodarstva; visoki konjunkturi (gospodarskemu bumu) sledi najvišja točka gospodarske aktivnosti. Tej točki sledi slabitev, tj. zmanjševanje gospodarske aktivnosti, njej recesija in tej najnižja točka gospodarske aktivnosti. Na obeh stopnjah gospodarskega vzpona se povpraševanje hitreje povečuje kot proizvajalne možnosti, nasprotno pa je na obeh stopnjah zmanjševanje konjunkture; proizvodnja je večja od povpraševanja. V obdobju vzpona se povečujeta proizvodnja in zaposlenost, povečuje pa se tudi pričakovanje dobičkov. Za vrh konjunkture sta značilni rast obrestnih mer in stagnacija cen. Za upadanje konjunkture in recesije pa so značilni padanje cen in borznih tečajev, pomanjkanje denarja, zmanjševanje proizvodnje, naraščanje brezposelnosti. V najnižji točki konjunkturnega cikla se obrestne mere spet znižajo in pripravljajo se razmere za novi konjunkturni cikel. – Konjunkturni cikli sodijo k srednjeročnim nihanjem. Imenujejo se po tistih, ki so jih odkrili: Kitchinovi cikli (40 mesecev) in Juglarjevi cikli (7–11 let). Konjunkturni cikli se razlikujejo od dolgoročnih ciklov (ti označujejo povečevanje proizvajalnih zmožnosti), to so t. i. Kondratijevi cikli (trajajo tri do šest desetletij, vendar pa je obstoj teh ciklov v ekonomski teoriji še vedno sporen). Konjunkturna nihanja so predmet preučevanja teorije in raziskav konjunkture. Zaradi nezanesljivih statističnih podatkov je težko spremljati gibanje gospodarske aktivnosti v Sloveniji (v primerjavi z drugimi razvitimi državami) za preteklih 50 let, za daljše obdobje pa sploh nemogoče. Kljub vsemu je mogoče opaziti določena ciklična konjunkturna nihanja tudi v Sloveniji: po obdobju po 1945 (faza hitre industrializacije) je mogoče ugotoviti oživljanje oz. konjunkturni vzpon, saj se je gospodarska aktivnost naglo povečevala, visoka konjunktura je dosegla vrhunec v drugi polovici 50. let, sledili sta slabitev konjunkture in v začetku 60. let recesija. Prvi cikel je bil zelo dolg (skoraj 20 let) in je bil s stališča preučevanja konjunkture dokaj netipičen, preostali cikli so bili krajši. Po nekaterih ocenah bi lahko konjunkturna nihanja v Sloveniji primerjali bodisi s Kitchinovimi bodisi z Juglarjevimi cikli. Slovenija je namreč takrat po zgledu drugih socialističnih držav pripravljala in izvajala petletne gospodarske načrte (dolžina dobe je nekoliko, vendar ne bistveno daljša od Kitchinovega cikla), v skladu s temi naj bi nihala gospodarska aktivnost. Vendar z empiričnega vidika to ne drži, saj je gospodarstvo nihalo precej drugače, kot je bilo načrtovano (edini petletni načrt, ki je bil izpolnjen, je bil tisti za obdobje 1957–61). Večja zanimivost povojnega obdobja je ciklično ponavljanje t. i. družbenih kriz (najprej gospodarska kriza, nato še politična), vsakokrat je sledilo pisanje nove ustave. Ti t. i. ustavni cikli so se ponavljali približno na vsakih osem do deset let. Zato je pri preučevanju konjunkture v Sloveniji v preteklosti bolj stvarno upoštevati Juglarjeve cikle, saj sta njihova vsebina (nihanje gospodarske aktivnosti) in dolžina dokaj skladni z ustavnimi cikli. Bolj natančno in zanesljivo je mogoče spremljati konjunkturo v Sloveniji šele po 1991, ko je postala formalno in dejansko neodvisna država, saj je tako dobila v roke tudi vse vzvode za uresničevanje samostojne gospodarske politike in hkrati vplivanje na konjunkturo, absolutno pa se je izboljšala tudi kakovost statističnih podatkov. Slovensko gospodarstvo je bilo v obdobju 1987–92 v globoki gospodarski depresiji; industrijska proizvodnja in bruto domači proizvod sta se zmanjšala za 30–35 %. Leto 1993 je začetek konjunkturnega oživljanja (povečanje BDP za 1,3 %); to se je nadaljevalo tudi 1994 (povečanje BDP za 5 %). V obdobju 1995–2000 stabilna gospodarska rast, po tem obdobju je 2001–03 sledil konjunkturni padec, ko gospodarska rast ni presegla 3 %; ponovna oživitev se pričakuje v letih 2004–06. Glede na to je za prvo poosamosvojitveno obdobje v Sloveniji mogoče napovedati konjunkturno nihanje v skladu z Juglarjevim ciklom. Podlaga raziskav konjunkture so sezonsko očiščene statistične časovne vrste ekonomskih spremenljivk, ki so posebej občutljive za konjunkturo (konjunkturni kazalniki). Te imajo svoj lastni ritem in se spreminjajo pogosto z določenim časovnim zamikom (lag) glede na razvoj celotnega narodnega gospodarstva, merjenega s spremembami stvarnega bruto domačega proizvoda (gospodarska rast). T. i. zgodnji kazalniki (nova naročila industriji, gradbena dovoljenja, delniški tečaji, obresti na trgu denarja ipd.) prehitevajo gospodarsko rast za nekaj mesecev, tekoči kazalniki (zaposlenost, industrijska proizvodnja, prodaja, stanje zalog, založenost industrije z naročili ipd.) pa se gibljejo hkrati z gospodarsko rastjo; pozni kazalniki (cene, plače, obresti na trgu kapitala ipd.) sledijo z določenim časovnim zamikom. Gibanje količine denarja v obtoku je podobno gibanju nominalnega BDP, vendar s tako velikim časovnim zamikom, da je ta monetarni kazalnik težko prišteti k zgodnjim ali poznim kazalnikom. Analiza konjunkturnih kazalnikov in na tej podlagi izračunanih vrednosti sprememb BDP in njegovih sestavin omogočajo diagnozo konjunkturnega položaja, kar je podlaga za izdelavo napovedi prihodnjih gospodarskih gibanj. Na podlagi diagnoze in prognoze dobi gospodarska politika izhodišče in nasvete za odločanje, katere ukrepe uporabiti pri vplivanju na dejanska ali pričakovana neugodna gibanja. – Z raziskavo konjunkture se v Sloveniji ob uradnih ustanovah (Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, UMAR) ukvarja tudi služba za konjunkturo in ekonomsko politiko (SKEP) pri Gospodarski zbornici Slovenije, predvsem pa posamezne univerzitetne raziskovalne inštitucije, med njimi sta najpomembnejši Ekonomski inštitut Pedagoške fakultete (EIPF) in Inštitut za ekonomsko diagnozo in prognozo pri Ekonomski poslovni fakulteti v Mariboru. Najpomembnejše publikacije na področju raziskave konjunkture so mesečna poročila EIPF v publikaciji Gospodarska gibanja ter Pomladanska in Jesenska analiza, ki ju pripravlja UMAR.
Dostopnost