podzemski zbiralniki, prostori za skladiščenje zemeljskega plina ali nafte, ki ležijo več 100 m pod površjem. Uporabljajo se za uravnavanje sezonskih nihanj porabe ter dolgotrajnejše skladiščenje zalog (pogosto so razlogi strateški). Porni zbiralniki ležijo v globinah 180–3000 m. Shranjena tekočina ali plin se razporedi v sloj porozne in prepustne akumulacijske kamnine (peščenjak, apnenčaste in dolomitne kamnine), ki leži pod neprepustno plastjo, navadno gline. Za porne zbiralnike so primerna opuščena nahajališča zemeljskega plina in nafte; te lahko (če so kamnine geološko dovolj stabilne) ponovno napolnijo z nafto ali zemeljskim plinom; napolnijo jih s tlačnimi črpalkami. Če lahko pri tem dosežejo dovolj visok tlak, da iz kamnine izrinejo vodo, ju je mogoče shraniti tudi v kamnini, ki je napolnjena z vodo (akviferni zbiralnik). Iz pornega zbiralnika je mogoče izčrpati in uporabiti le ok. 40–60 % shranjene snovi, preostanek pa se kot »blazina« usede na dno. Votlinske zbiralnike (kavernski zbiralniki) dobijo z odstranitvijo soli iz solnih stebrov oz. čokov (v globini 650–2000 m). Posamezne kaverne so široke do 60 m, visoke pa 100–350 m; koristna prostornina znaša do 400.000 m3. Iz takšnega zbiralnika je mogoče izčrpati 55–80 % shranjene snovi. V zgodnjem obdobju jedrske tehnike so načrtovali graditev podzemskih zbiralnikov z majhnimi jedrskimi bombami. Pri eksploziji takšne bombe pod zemljo nastane votlina z osteklenelimi stenami (zaradi visoke temperature pri eksploziji). Zaradi radioaktivnosti v votlinah pa so načrte kmalu opustili.
Dostopnost